Trevenova na Teharjah: Vaški stražarji so se postavili po robu brezbožnemu komunizmu

Glavna tajnica Nove slovenske zaveze Judita Treven pa je dejala, da so tudi njeni svojci tukaj na Teharjah trpeli.

Po mnenju Lipovška so neurejena grobišča temna stran naše medvojne in povojne zgodovine. "Je pa še druga, svetlejša stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in bi skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so v večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne, približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba," pravi Lipovšek.

Veseli ga, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.

Dejal je tudi, da je za trajen in resničen mir ter prihodnost našega naroda nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. "Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča," še dodaja škof.

Trevnova je dejala, da o usodi njenih ljudi, sorodnikov in sorojakov ne pripoveduje, ker bi bile te zgodbe nekaj posebnega, to je samo del mnogih zgodb, ki so se dogajale v tistih težkih časih in so usodno zaznamovale slovenski narod. Dogajanje na tem kraju v tistem usodnem času je za Trevnovo presegalo čas in prostor. Ti ljudje, njihovo trpljenje in smrt, po njenih besedah izvzemajo ta kraj iz običajne zgodovine in ga delajo nadčasovnega.

"Ker je ta kraj posvečen s trpljenjem in smrtjo tolikih nedolžnih ljudi, ga spoštujmo in ne barantajmo z njim, kot da je to navadno zemljišče. S svetimi kraji se ne baranta," meni Trevnova.

Dodala je tudi, da smo vsi, vsak v svojem času, postavljeni pred izbiro med dobrim in zlom. Vojni čas pa je to izbiro izostril do konca. "Vaškim stražarjem je življenje postavilo zelo težko izbiro. Šlo je za življenje ali smrt. Pogumno so sprejeli odločitev, da se postavijo po robu brezbožnemu komunizmu in branijo svoja in življenja svojih bližnjih ter premoženje ljudi," je še dejala Trevnova.

V barake nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni maja 1945 začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino njih so brez sodbe pobili - delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika. Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi. Dolga desetletja so bili domačini zelo prestrašeni in o tem dogajanju niso upali govoriti. Po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi pa se je o tem spregovorilo pogosteje.

Na mestu nekdanjega taborišča so zgradili spominski park Teharje, posvečen vsem umrlim in od tu v smrt odpeljanim. Odprli so ga oktobra 2004.