Nazadnje se je v političnih kuloarjih pojavila zamisel, da bi manjšinsko vlado sestavil kar trojček Jernej Vrtovec – Anže Logar – Zoran Stevanović, ki sami sebe imenujejo tretji blok, medtem ko bi jo v državnem zboru podpirala SDS Janeza Janše, Svoboda pa bi skupaj s SD in Levico odšla v opozicijo. Podoben scenarij se je zgodil leta 2015 na Danskem.

Po državnozborskih volitvah se je izkazalo, da ne leva ne desna politična opcija ne moreta sami sestaviti vlado. Relativni zmagovalec, prvak Svobode in premier Robert Golob, je zato v koalicijo poleg sedanjih partneric SD in Levice povabil tudi Demokrate Anžeta Logarja in trojček NSI-SLS-Fokus.

Prvak NSI Jernej Vrtovec je Goloba takoj zavrnil, prvak Demokratov Anže Logar pa je izstopil iz pogajanj, ker se Golob ni odpovedal Levici in ker ni (dovolj) predstavil programskih izhodišč za novo vlado. Del Demokratov še vedno podpira sredinsko koalicijo dveh levih in dveh desnih strank (Svoboda, SD, trojček NSI, Demokrati), vendar pod pogojem, da vlade ne bi vodil Golob, ampak tretja oseba.

bobo

O tej rešitvi je v intervjuju za Večer odkrito govoril poslanec Robert Potnik, ki skupaj s Francem Križanom (in morda tudi Teo Košir, ki je bila izvoljena v Radovljici) ne velja za »desnega« poslanca Demokratov. Ali se lahko zgodi, da ne Golob ne Janša ne bi dobila 46 poslanskih glasov in bi vlado prevzel nekdo tretji?

Vlada treh modrecev

To se sicer zdi malo verjetno, saj ima Janša ne le preštete, ampak tudi »označene« poslance, kot se je izkazalo ob glasovnicah pri volitvah predsednika državnega zbora. Toda poleg četrte Janševe vlade naj bi obstajal tudi rezervni scenarij, če prvak SDS ne bi hotel (ali mogel) vladati z manjšinsko vlado.

Prejšnji teden je po parlamentarnih hodnikih zakrožila informacija, da naj bi novo vlado sestavili kar trije »modreci« iz tretjega bloka oziroma sredinskega trojčka, kot sebe imenujejo prvak NSI Jernej Vrtovec, prvak Demokratov Anže Logar in prvak Resnice Zoran Stevanović.

Vrtovec bi bil njen predsednik, Logar ne bi bil zunanji, ampak gospodarski minister, Stevanović pa bi ostal na čelu parlamenta. Vlada bi bila manjšinska, saj imajo liste NSI-SLS-Fokus, Demokrati in Resnica v državnem zboru 20 poslancev, medtem ko bi jo SDS s svojimi 28 poslanci podpirala.

Ponovila bi se torej zgodba z volitev predsednika državnega zbora, le da bi tokrat Janša izvolitev zagotovil Vrtovcu. Ker bi bila vlada odvisna od Janše, bi jo podpiral, dokler ne bi sprožil postopkov za predčasne volitve, ko bi mu to najbolj ustrezalo.

Profimedia

Seveda smo lahko ob tej zamisli skeptični, da bi Janša dovolil komu drugemu, da vodi vlado, saj bi si v šali rečeno prej prevrtal luknjo v obe koleni, kot bi se bil pripravljen komu umakniti.

A vendar ideja ni nekaj novega. Nazadnje je nekaj podobnega leta 2019 predlagal takratni prvak NSI Matej Tonin, ko se je ob nestabilni manjšinski vladi Marjana Šarca ponujal za mandatarja in se pri tem skliceval na latvijski model, kjer je bil predsednik vlade iz manjše koalicijske stranke.

V vladi je želel poleg NSI in SDS videti še SMC in Desus, kar se je po Šarčevem odstopu s položaja predsednika vlade leta 2020 dejansko zgodilo, le da jo je vodil Janša.

Tudi tokrat naj bi bile zamisli o vladi tretjega bloka in Vrtovcu kot mandatarju le predstava za javnost, medtem ko naj bi bil tako imenovani sredinski trojček že skoraj povsem enoten v podpori oblikovanju četrte Janševe vlade.

Primož Lavre

A kot je večkrat slišati, pri Logarjevih Demokratih niso tako enotni, kot uradno govorijo. Tudi v NSI so zelo pazljivi, da jim stvari ne uidejo iz rok, zato verjetno ni naključje, da so na zadnjo sejo izvršilnega odbora, ko so razpravljali o nadaljnjih političnih korakih, pozabili povabiti Ljudmilo Novak, nekdanjo predsednico, znano po kritikah Janeza Janše, čeprav je na zadnjem kongresu dobila največ glasov za članico izvršilnega odbora.

Vsekakor pa je težko verjeti, da bi lahko tik pred zdajci (v levem političnem bloku) našli tretjega človeka, ki bi oblikoval koalicijo dveh levih in dveh desnih strank, zlasti ker v takšno vlado ne bi šel trojček NSI-SLS-Fokus. Tudi leta 2012 je takratni predsednik države Danilo Türk skušal preprečiti drugo Janševo vlado, a za tehničnega mandatarja ni mogel prepričati bančnika Marka Voljča, ki je takrat deloval v Mehiki.

Tehnični mandatarji

V Sloveniji smo sicer že imeli položaj, ko predsednik vlade ni bil prvak katere od koalicijskih strank, toda to je bilo leta 2000, ko je po združitvi SLS in SKD razpadla vlada Janeza Drnovška, novo vlado pa je nato sestavil finančnik Andrej Bajuk, ki sta ga na ta položaj predlagali združena SLS+SKD Franca Zagožna in SDS Janeza Janše.

Vlada je potem še pred volitvami propadla in se je poslovila po sedmih mesecih, medtem ko je Drnovškova LDS dosegla zgodovinski uspeh. Tudi v sosednji Hrvaški so leta 2016 za predsednika vlade izvolili gospodarstvenika Tihomirja (Tima) Oreškovića, ki sta ga na ta položaj predlagali stranki HDZ in Most.

Primož Lavre

Tudi njegova vlada je razpadla pred koncem leta, vlado je nato prevzel prvak HDZ Andrej Plenković, ki jo še vedno vodi. Bajuk in Orešković imata skupno tudi to, da sta večino življenja preživela v tujini, Bajuk v Argentini oziroma ZDA, Orešković pa v Kanadi.

Zato sta tako prvi kot drugi v stikih s sosednjo državo uporabljala angleščino, denimo ko se je Bajuk srečeval s hrvaškimi kolegi, ker ni razumel hrvaško, Orešković pa v srečanjih s takratnim slovenskim premierjem Mirom Cerarjem, ker je bolje govoril angleško kot hrvaško. Se je pa s Cerarjem po telefonu v polomljeni hrvaščini pogovarjal hrvaški komik Davor Jurkotić, ki se mu je predstavil kot Orešković.

Še več takšnih tehničnih mandatarjev so imeli v Italiji. Nazadnje je v letih 2021 in 2022 takšno vlado vodil nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, ki so ga klicali tudi Super Mario.

Mandat je prevzel med pandemijo kovida, da bi zagotovil stabilno črpanje evropskih sredstev za okrevanje in izvedel nujne strukturne reforme. Toda zaradi nagajanja strank je vlada odstopila, na predčasnih volitvah pa je zmagala sedanja premierka Giorgia Meloni.

bobo

Podobno je deset let prej Italiji vladal ugledni ekonomist Mario Monti, ki je vlado prevzel novembra 2011, potem ko je v času dolžniške krize odstopil Silvio Berlusconi, toda tudi ta je trajala le dobro leto, saj jo je strmoglavil Berlusconi.

Še prej sta v devetdesetih letih vladala strokovnjaka, oba sta bila bančnika, Carlo Azeglio Ciampi (1993–1994) in Lamberto Dini (1995–1996), slednji je sestavil vlado, v kateri ni bilo nobenega politika, ampak le strokovnjaki.

Danski scenarij

V Evropi so tudi primeri, ko so vlade vodili predsedniki manjših koalicijskih strank. Omenili smo latvijski model, na katerega se je leta 2019 skliceval Tonin.

Tam je takrat vlado prevzel predsednik najmanjše koalicijske stranke Nova enotnost Krišjanis Karinš, njegova stranka je imela le osem poslancev od skupaj sto članov parlamenta (Saeima).

Vlada je bila sestavljena iz ideološko različnih strank, ki so se povezale proti proruski stranki Harmonija, ki je bila sicer zmagovalka volitev. Zdržala je štiri leta in v naslednji vladi je bil Karinš zunanji minister, vendar je lani po škandalu z dragimi zasebnimi leti, ki jih je uporabljal kot predsednik vlade, odstopil in se umaknil iz politike.

Še prej, leta 2015, je na Danskem vlado prevzel liberalec Lars Lokke Rasmussen, takrat predsednik tretjeuvrščene stranke Venstre, in oblikoval desnosredinsko vlado, potem ko to ni uspelo premierki Helle Thorning Schmidt, katere socialdemokratska stranka je zmagala na volitvah, a levi blok ni prejel večine v parlamentu (Folketingetu). Drugouvrščena desno populistična ljudska stranka ni vstopila v vlado, ampak je raje podprla Rasmussena.

Profimedia

Danski scenarij bi bil torej najbližje slovenskemu, če bi vlado oblikoval tretji blok pod vodstvom Jerneja Vrtovca. Rasmussenova vlada je nato dokončala mandat, vendar so se po volitvah vrnili na oblast socialdemokrati pod vodstvom Mette Frederiksen, toda po letošnjih parlamentarnih volitvah je Rasmussen, ki je bil v vladi zunanji minister, s svojo novo stranko Zmerni postal jeziček na tehtnici (»kingmaker«).

Tudi v Italiji so imeli vlade, ki so jih vodili predsedniki manjših strank v širokih koalicijah. Denimo, v letih 1981 in 1982 je vlado vodil Giovanni Spadolini, predsednik republikanske stranke, ki je na volitvah dobila le okoli 2,5 odstotka glasov.

V vladi je povezal še krščanske demokrate, ki so bili največja stranka, socialiste, demokratične socialiste in liberalce. Ker so vladi odpovedali podporo socialisti, je propadla, sledile so predčasne volitve, vlado pa je leta 1983 prevzel Bettino Craxi, predsednik tretjeuvrščene socialistične stranke, ki je prav tako koalicijo sklenil s prvouvrščenimi krščanskimi demokrati, republikanci, socialdemokrati in liberalci. Ta vlada se je nato obdržala štiri leta.

Podobno je leta 1970 na Finskem sestavil vlado Ahti Karjalainen iz Stranke centra (KESK), ki je bila po številu poslancev šele tretja. Vlado je sestavil z drugouvrščenimi socialdemokrati, potem ko zmagovitim konservativcem to ni uspelo. Toda že po 15 mesecih je njegova petstrankarska koalicija zaradi notranjih sporov razpadla.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.