Tragedija vlade Boruta Pahorja

Po dveh letih sedanje vlade je jasno, da so Pahorjevi koalicji stvari ušle iz rok, izgubila pa je tudi zaupanje volivcev. Dve leti je vlada porabila, da je krizo začutila (ne še zagrabila) pri korenu in s tako resnostjo in tveganjem, kot si zasluži. A se je koalicija s tem takoj nevarno približalo robu. Medtem ko so ji stvari uhajale iz rok, je v očeh volivcev izgubila večino kapitala, dobljenega na volitvah. Izkazala se je nevredno zaupanja za upravljanje države.

V soboto sta minili dve leti, odkar je prisegla deveta slovenska vlada. Premier Borut Pahor je pokazal, da želi zares vladati šele, ko so njeni ratingi priljubljenosti zdrsnili na zgodovinsko nizko raven. Tragično zanjo in za državo, saj bi potrebovali močno vlado in voditelja. Koalicija se je tako kljub krizi, ki jo je zajela že ob rojstvu, šele na polovici mandata znašla pred usodnimi odločitvami. Krizna ali reformska koalicija se je izkazala kot koalicija le na papirju. Prejšnji teden smo dobili neko novo koalicijo – levi trojček in nepovezane poslance.

Veliko večino državljanov je v prvem polčasu »uspela« prepričati v svojo nesposobnost. Medsebojnega spotikanja, spopadanja vseh proti vsem, frakcijskih prepirov, aferaštva, izdajstva, plenilske mentalitete (po načelu vsako prase rije zase), korupcije, klientelizma … ni mogoče prikriti z dimno zaveso kulturnega boja. S triki, kot je bilo denimo poimenovanje ulice po diktatorju, predsedniško nagrajevanje zadnjega šefa partijske Udbe, pisanje nove proticerkvene in protiverske »ordnunge«. Ideološko poenotenje (zadnje ob resnih pomislekih zoper kandidata za predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo) ne more popraviti vtisa, da ideološko homogena koalicija večino energije porabi kar za svoje delovanje.

Otepanje pomoči
Do sredine razburkanih voda je Pahorjeva vlada priplula sama. Pomočnikov se je na vso moč otepala. Kot je dejal njen arhitekt Milan Kučan, bi bilo »partnerstvo za razvoj« v nasprotju z voljo volivcev po spremembah. A prav ko je sam stopil na voz izvršne oblasti – potem ko je osem let kot človek iz ozadja kreiral glavne poteze politične levice – je premier izrekel nekaj blago zvenečih besed o sodelovanju z opozicijo.

Ker naj bi tudi ta prevzela svoj del odgovornosti, je napovedal ločena srečanja s predsedniki opozicijskih strank. Pahor naj bi za »širše politično razumevanje za hitre in zelo težke odločitve« dal navodilo vladnim službam, da imajo tudi opozicijski poslanci vse informacije in analize, ki so zaupne narave, v svojih rokah takoj, ko bodo pripravljene. Se bo to tudi zgodilo? Bo ta gesta dobre volje le piarovska domislica pred referendumom o zakonu o RTV?

VEČ V TISKANI IZDAJI