Vsak čas bosta minili dve leti od zgodovinske izmenjave zapornikov, največje po padcu Berlinskega zidu, v kateri sta se Zahod in Rusija znova znašla v vlogi, ki ju je zaznamovala skozi 20. stoletje: Sovjetska zveza s svojim represivnim sistemom, ki je našla vzorno posnemovalko v Putinovi Rusiji, na eni ter svobodi in človekovim pravicam naklonjeni Zahod na drugi strani.

Slovenija je bila tokrat na tisti strani, ki se ji je Tito leta 1945 zavestno odrekel, čeprav je že nekaj let kasneje zahodnjake prosil za pomoč v sporu s Stalinom in Informbirojem. Takrat je v Sloveniji prihajalo do hudih osebnih dilem, pravih intimnih travm, kajti del pravovernih komunistov je pač bolj verjel Stalinu in Sovjetski zvezi kot maršalu Brozu, zato jih je, ker so se uprli jugoslovanski partiji, Tito za kazen poslal na Goli otok.

Simpatije do sovjetskega modela oblasti, ki so ga boljševiki po oktobrski revoluciji izpopolnili s sadističnim izživljanjem človeka nad človekom in popolnim razčlovečenjem posameznika, ki bi lahko gojil kritične misli do oblasti, so po vseh teh desetletjih še vedno žive.

Rusofili danes malikujejo Vladimirja Vladimiroviča kot novodobnega križarja in borca za ohranitev krščanske Evrope, politično pa celo bolj kot na radikalno levico spadajo na (skrajno) populistično desnico. Ko gre za navduševanje nad avtokratskim modelom vladavine, se oba skrajna pola hitro zbližata, kar s pridom izkoriščajo države, ki na projekt Evropske unije gledajo sovražno.

Zato bi bil skrajni čas, da končamo z naivnostjo v mednarodnih odnosih, kajti kot del zahodne hemisfere smo že več kot desetletje sovražniki Rusije, ki izkorišča vsako priložnost, da nam škoduje. Tudi tako, da priliva olje na ogenj nesporazumov med Združenimi državami in Evropo.

Kremelj je namreč ravno toliko navdušen nad Donaldom Trumpom, kot je bil nezadovoljen z njegovim predhodnikom Josephom Bidnom, ki so ga ruski troli s pomočjo svojih medijskih podpornikov prikazovali kot dementnega starčka, izgubljenega v prostoru in času.

Trump, na drugi strani, se je izkazal kot najboljši prijatelj Rusije na Zahodu, zato je kremeljski propagandni aparat vložil ogromna sredstva v prepričevanje evropskih populistov, da je ameriški predsednik svetilnik suverenizma, te nove religije desničarskega populizma.

Navdušenje nad modelom oblasti, ki ga uvaja Trump in ki v Združenih državah vzbuja vse več protestov, odpora in upora, je med evropskimi zaveznicami resda nekoliko splahnelo, vendar so tudi izjeme.

Slovenija, denimo. Desna vladna koalicija simpatizira z nekaterimi neumnostmi, ki jih je v zadnjem desetletju sproduciralo gibanja MAGA, katerega ustanovitelj in ikona je prav Trump.

Da so podnebne spremembe larifari, nam je jasno tudi, če v življenju nismo slišali za Branka Grimsa, ki ga bodo izključili iz poslanske skupine ELS v Evropskem parlamentu. Toda v SDS je grimsov kar nekaj, stranka pa si s posnemanjem trumpističnih idiotizmov dela medvedjo uslugo. Tudi izkoriščanje proceduralnih trikov za onemogočanje opozicijskega delovanja je za slovenski parlamentarizem nekaj povsem novega in nič kaj obetavnega.

Skušnjave po avtokratskem modelu oblasti niso majhne in zagotovo niso omejene le na našo državo. Trumpovo lomastenje po neodvisnih institucijah dobiva nove in nove posnemovalce. Od sistema zavor in ravnovesij je odvisno, kako daleč gre lahko naš, potencialno iliberalni eksperiment.

Doslej še nikomur ni uspelo, da bi Ameriko spremenil v monarhijo, zato se lahko Trump postavi na glavo, pa bo imunski sistem demokracije in vladavine prava še vedno predvidljivo odreagiral. Januarja 2029 Trumpa pač ne bo več v Beli hiši, kar je podobno dejstvo kot to, da bodo v Sloveniji najkasneje februarja 2030 naslednje parlamentarne volitve, na katerih bodo volivci povedali, kaj si mislijo o tem, kar uganja vladna koalicija z rusofilskim priveskom Stevanovićem.

Ampak prepričan sem, da bo ne glede na trenutne strahove in pesimistične napovedi naš sistem zavor in ravnovesij zdržal vse politične pritiske in poskuse uzurpiranja oblasti. Še vedno bomo imeli svobodo govora, pravico do splava, človekove in državljanske pravice, civilno družbo in nevladne organizacije.

Pri nas ali v ZDA je še vedno dovoljeno kritizirati politike, vključno s predsednikom in premierjem, kajti na koncu dneva smo svobodna država. Slovenija nikoli ne bo Rusija, česar naši rusofili, ki se danes navdušujejo nad »resnicoljubnim« Stevanovićem, nikakor ne morejo požreti.

Ljubitelje avtoritarcev najbolj boli, da zlo na dolgi rok nikoli ne premaga dobrega. Kajti če bi bilo drugače, potem fašizem, nacizem in komunizem ne bi propadli. Zgodovina dokazuje, da sicer lahko lažeš ljudem, jih strašiš, manipuliraš z njimi in jih prikrajšaš za temeljne pravice in dostojanstvo.

Ljudi lahko tudi leta in leta zatiraš, jih ponižuješ, toda tistega, kar je v človeku od vekomaj, ne more uničiti nobena, še tako totalitarna oblast – hrepenenja po svobodi. To je močnejše od vsake politike, ideologije ali religije.

Zato me ne skrbi, da Slovenija ne bi preživela vlade, ob kateri nekateri pozelenijo. Zato me ne skrbi, da bi Ukrajinci klonili pod ruskimi agresorji ali da bi vojni zločini na Bližnjem vzhodu ostali brez moralnega epiloga. Vsak režim enkrat pade.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.