Tonin, Che Guevara in Kučan so najlepši par

Kar je dokazal že večkrat. Bolj kot bi si sam želel. Podprl je ureditev, ki nekdanjemu šefu Zveze komunistov Slovenije (in po osamosvojitvi tudi predsedniku države) omogoča prejemanje dodatka k pokojnini. »Zato ker sem proti poseganju za nazaj,« je takrat dejal, potem ko se ni mogel upreti silam gravitacije na levo, poduhovljenost – sicer šibka, a vendar – pa ga je pripeljala do izjave, da Kučanovega dela ni nikoli podpiral. Na koncu je volivce celo prosil odpuščanja in razumevanja, kar je povzročilo samo dodatno zmedo, tako da se je njegovo sporočilo glasilo nekako takole: »Nisem podprl Kučana, čeprav je vse skupaj delovalo, kot da ga sem, zato da se ljudje sprašujejo, ali ga sem ali ne. Zdi se, da ga sem, ampak ga v resnici nisem. In vse skupaj je samo občutek, da sem podprl Kučana.«

S tem je Tonin pokazal in dokazal, da je prostor za njegovo veličino spoznanja zanj premajhen. Nekako se počuti utesnjenega. Svoje misli lahko širi, ne more pa NSi. »Če želimo postati največji, moramo širiti svoj prostor, za to pa moramo ljudem pokazati, kako bomo jutri bolje in lažje živeli,« je nedavno razlagal za Delo. V Reporterju smo ga seveda povzeli, ne skrivajoč navdušenja nad odličnostjo njegovih misli (in nenavadnih kemičnih reakcij v možganih, ki se običajno dogajajo ob tako globokih izjavah) - in jih dobili po glavi. V dokaz falsificiranosti naših povzetkov so celo objavili magnetogram pogovora z novinarjem največjega (po kvadratnih centimetrih na stran) slovenskega dnevnika, češ, ha, eto, poglejte, lažete. Teža argumentov, ki so povsem tuzemsko gravitirali levo dol, je bila seveda neverjetna – dobeseden prepis pogovora med Toninon in novinarjem. Reporterju je bila pripisana malodane telepatska sposobnost spremljanja njunega pogovora, dokaz neizpodbiten: niste objavili vsega. Ampak Toninu je treba pač povedati tako, da bo tudi on razumel – povzeli smo tisto, kar je bilo objavljeno. Nič več in nič manj. Pravi naslov za pritožbo ni v devetem nadstropju Dunajske 5, ampak kakih pol ducata nadstropij nižje.

In ker se Tonin očitno počuti utesnjenega v svoji koži, mu je NSi premajhna, Slovenijo po dolgem in počez prevozi v nekaj urah, potuje po svetu in si širi obzorja duha. Na Kubi, recimo. Kjer je premišljeval o preteklosti (o časih brez interneta, banan in pralnega praška), čeprav je pred meseci dejal, da ga ta ne zanima in da moramo biti zazrti v prihodnost. Ampak to so že zlobne pripombe privoščljivcev, saj se prek oceana ni navduševal nad komerkoli (ker tudi sam ni kdorkoli), temveč nad samim Che Guevaro. Prav tako ni potoval s komerkoli, ampak z delegacijo Fakultete za družbene vede. In svoja spoznanja je pridno zapisal na blog, češ da se je na Kubi danes vse sfižilo (še posebej revolucija) in da se zato Che obrača v grobu. Ali zato, ker je ta argentinski zdravnik v imenu partije pobil premalo civilnih kontrarevolucionarjev ali česa drugega, Tonin teh misli ne deli.

Kako tudi bi, ko pa gleda samo v prihodnost in ima dandanašnji svet toliko težav, za katere je poklican, da jih vsaj pokomentira, če ne že reši. Recimo v Siriji. Pa udari malo po Rusiji (zaradi dobave orožja  Al Assadu) in malo po zahodnih državah; hja, ZDA ne posredujejo, ker Sirija nima nafte, je njegov sklep. Ampak njegove misli so uravnotežene. Malo sem, malo tja in ščepec zgodovine. Toliko, da se nikomur ne zameri. Ravno prav, da se ne bi, bog ne daj, postavil na katero stran. In na koncu se človek vpraša, kaj je želel povedati.

Kot bi poslušal Milana Kučana in tisto njegovo: »Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.« To je nauk, ki se ga Tonin drži in ga podpira Ljudmila Novak: »V ospredje moramo postaviti sedanjost in prihodnost«. Kar je želja tudi vseh tajkunov: »Ne, po naši preteklosti, kako smo obogateli in še malo bogatimo, pa ja ne boste brskali, zazrimo se rajši v prihodnost.« In kriminalcev: »Enega smo pač počili, malo smo nakradli, ampak prihodnost je vaša in naša.« In udbovcev: »Malo smo jih privijali, kdo je pač umrl, ampak to se zgodi, toda pozabimo, kar je bilo, glejmo v svetlo bodočnost.« In povojnih pobojev: »Takrat so si pač zaslužili, da smo jih v jame pometali, ampak to je bilo davno, zato ne bodimo malenkostni s to preteklostjo, ko pa nas prihodnost čaka.«

To je Matej Tonin. Mladec iz NSi. Ki prek stranke zadovoljuje svoje potrebe in ambicije, bi rekel odvetnik Radovan Cerjak. In živi sanje Che Guevare. Do tam sežejo njegove misli. In nazaj, da ne bo pomote.