Toda ko stopiš vanj, hitro postane jasno, da to ni zgodba o dveh slavnih rojakih, ki bi ju nekdo naknadno postavil pod isto streho. Lojze Slak in Tone Pavček sta bila prijatelja.

To je podatek, ki muzej spremeni. Naenkrat predmeti v vitrinah niso več le ostanki dveh velikih življenj, ampak sledovi dveh ljudi, ki sta se poznala, se obiskovala in – vsak po svoje – nosila Dolenjsko s seboj. Njuno prijateljstvo je dobilo tudi konkreten ustvarjalni izraz. Pavček je za Slakov ansambel napisal več besedil, med drugim za skladbe Mama, Ana štemana in Mirnopeška polka. Pri slednji se njuna svetova dobesedno združita: Pavčkove besede je uglasbil Slak. Mirnopeška polka je tako skoraj njun skupni podpis – pesnikova beseda v objemu godčeve melodije.

Primož Lavre

Na prvi pogled sta razstavi razdeljeni na dva zelo različna svetova. Na eni strani Lojze Slak, virtuoz diatonične harmonike in vodja enega najbolj prepoznavnih slovenskih narodnozabavnih ansamblov. Na drugi Tone Pavček, pesnik, prevajalec, urednik in avtor, ki je pisal tako za otroke kot za odrasle. Dlje ko hodimo po muzeju, bolj pa se razlika med njima mehča. Oba sta iz istega prostora odnesla nekaj, kar je pozneje postalo širše od njega. Slak je svojo Dolenjsko slišal. Pavček jo je slišal in zapisal.

Primož Lavre

Harmonika, ki je postala oder

Slakov del muzeja obiskovalca ne pusti dolgo v vlogi opazovalca. Njegovo življenje je predstavljeno s fotografijami, predmeti, filmskim in zvočnim gradivom, ploščami ter nagradami, med najprivlačnejšimi deli razstave pa je rekonstrukcija odra.

Na njem se lahko znajde tudi obiskovalec. Na voljo je harmonika, na katero je mogoče zaigrati svojo najljubšo Slakovo skladbo, nastop pa posneti z glasbeno in video spremljavo ansambla. Za otroke je oder skoraj neustavljiv, za koga, ki je harmoniko nazadnje držal v rokah pred desetletji, pa je izkušnja morda nekoliko resnejša, kot se sliši.

Primož Lavre

Slakova zgodba se začne na Jordankalu, kjer se je rodil leta 1932, in na Malem Kalu, pri starih starših, kjer je odraščal. Tam je poslušal stričevo diatonično harmoniko in ljudske pevce ter se še pred vstopom v šolo skrivaj naučil igrati. Pozneje je odšel v Ljubljano, vendar je Dolenjska ostala njegov notranji zemljevid.

Primož Lavre

Leta 1964 je z združitvijo Tria Lojzeta Slaka in pevskega kvinteta Fantje s Praprotna nastal Ansambel Lojzeta Slaka. Deloval je 47 let, nastopal doma in med Slovenci zunaj meja, izdal 58 albumov ter ustvaril več kot petsto skladb. Slak je posegel tudi v sam inštrument in harmoniki dodal znameniti »Slakov gumb«.

Toda številke so v muzeju manj pomembne od predmetov, ki jih spremljajo.

Primož Lavre

Še bolj osebna od razstavljenih harmonik je rekonstrukcija vadbene sobe iz družinske hiše v Guncljah. Originalno pohištvo in inventar obiskovalca prestavita v prostor, kjer je nastajala glasba. Nenadoma Slak ni več samo človek z odra. Je tudi mož in oče, sin in brat, prijatelj, sodelavec, vinogradnik.

In prav tu se približamo Pavčku. Kajti tudi njegova razstava vztraja pri človeku za velikim imenom.

Primož Lavre

Pesnik, ki se je vračal

Pavčkova razstava je novejša. Občina Mirna Peč jo je pripravila v sodelovanju z Dolenjskim muzejem in Pavčkovo družino po večletnem urejanju zbirke, ki danes obsega 3505 eksponatov. Stalno razstavo Tone Pavček – pesnik slovenske duše so odprli marca 2025. Njeno središče je sodobna rekonstrukcija pesnikovega ustvarjalnega okolja.

Primož Lavre

Na policah so njegove knjige, okoli obiskovalca se pojavljajo njegovi verzi in misli, v dveh bralnih kotičkih je mogoče knjige vzeti v roke. Muzej tako ne zahteva, da Pavčka poznamo, preden pridemo. Omogoči nam, da ga začnemo spoznavati tukaj.

Pesnik se je rodil leta 1928 v Šentjuriju na Dolenjskem in tam preživel otroštvo. Na Dolenjsko se je vračal tudi pozneje. »Če sem hotel pisati, sem moral iti na Dolenjsko – vsaj v duhu,« je nekoč dejal. Rodna zemlja, ljudje, jezik in pripadnost so zato med stalnicami njegovega opusa.

Toda Pavček ni bil samo pesnik odraslih. Njegova poezija za otroke je zaradi igrivosti, melodičnosti, humorja in občutka za jezik že desetletja del otroškega sveta, obenem pa se je v pesmih za odrasle vračal k ljubezni, domovini, minevanju in vprašanjem bivanja.

Primož Lavre

Zato se razstava ne konča pri knjigah. Juri Muri je dobil svoj virtualni svet, Pavčkove pesmi je mogoče poslušati, razstava pa vključuje tudi arhivske posnetke, interaktivne in didaktične vsebine. Pri pripravi je sodelovala njegova hči Saša Pavček, ki je interpretirala očetove pesmi ter prebrala vezna besedila za film in virtualno izkušnjo.

Dve zbirki, ena pokrajina

Ko se po ogledu vrneš v skupni prostor, postane jasno, da muzej ni samo zgodba o dveh znamenitih domačinih. Je tudi zgodba o kraju, ki je iz svojih ljudi naredil več, kot sta bila njuna rojstna kraja.

Slak je iz Dolenjske vzel melodijo. Pavček besede. Eden je ustvarjal glasbo, ki je povezovala ljudi pri skupnem petju, drugi poezijo, ki je prehajala med generacijami.

Primož Lavre

In vendar sta bila prijatelja.

Zato se zdi skoraj logično, da danes stojita skupaj tudi v muzeju. Njuno prijateljstvo se je nekoč dogajalo zunaj vitrin. Danes ga je mogoče slutiti med harmonikami, knjigami, fotografijami in posnetki.

Ko odhajam, mi v mislih ostane Pavčkov stavek: »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.«

V tem muzeju pomeni predvsem to: ne ostani pri imenu. Poglej človeka za njim.

In poslušaj, kaj še vedno prihaja iz Mirne Peči.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Naslovnica