Kuntner, rojen na Tratah v Slovenskih goricah, je lani praznoval 70. rojstni dan. Pesmi je začel objavljati leta 1966 (Vsakdanji kruh) in se od takrat podpisal pod več kot 20 pesniških zbirk, med njimi pod tri s povsem domovinsko tematiko: O domovina (1994), Mati Slovenija (2010), Podorane sanje (2013). Tudi sicer je večino svojih pesmi posvetil zemlji ter ob njej domačiji, ljubezni in domovini. V svoji refleksiji se vedno znova vrača k vprašanjem zemlje in vraščenosti z njo, poznan pa je tudi po subtilni ljubezenski liriki. Njegove pesmi so bile prevedene tudi v več tujih jezikov.
Svoje profesionalno življenje je posvetil igranju. Od diplome leta 1968 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pa vse do upokojitve je bil član Mestnega gledališča ljubljanskega. Za igro je prejel več nagrad, med njimi Borštnikovo in Severjevo. Igral je tudi v filmih.
Menda ste prvo pesem napisali že v četrtem razredu osnovne šole. Zakaj potem odločitev za igralski poklic?
Za igralski poklic sem se odločil po maturi, ko sem pred tem že več let sodeloval na ljubiteljskem odru v Bistrici ob Dravi pod Pohorjem, kamor smo se kot številna družina preselili s Trat v Slovenskih goricah. V gimnazijskih letih sem v Mariboru začel hoditi v gledališče, kar je utrdilo mojo odločitev za študij igralske umetnosti. Vseskozi pa sem živel s poezijo in se izpovedoval z njo.
Nekoč ste dejali, da si v poeziji lahko "bolj sam svoj gospod" kot v igri. Ste zato v pisanju pesmi iskali to svobodo?
Seveda, pisanje je svobodneje, ker si odvisen samo od sebe, igralstvo pa zahteva sodelovanje in prilagajanje. Vendar je tudi to boj za lasten obraz, za svojo podobo, in je morda še težje, kot če si "sam svoj gospod". A oboje je izpoved, ki neizprosno terja iskrenost in zvestobo samemu sebi.
Leta 1978 ste v pogovoru z Brankom Hofmanom zatrdili, da nikoli niste nobene pesmi napisali zato, da bi nosila kakršno koli literarno-teoretično oznako. Verjetno bi danes, ko se je nabralo že več kot 20 pesniških zbirk, lažje opredelili svoje pisanje?
Literarno predalčkanje me nikoli ni zanimalo. To je delo literarnih teoretikov. Pišem zato, da se izpovem, da se olajšam, da laže živim...
Poezijo jemljete kot zasebno, intimno stvar. Bojda doma dolgo niste povedali, da pišete pesmi. Se je z dolgoletno pesniško kilometrino ta sramežljivost kaj spremenila?
Morda je izpovedovanje res zavito v nekakšno sramežljivost, ki se je človek počasi znebi. Sicer pa svojih najbolj zasebnih stvari nikoli ne obešamo na veliki zvon. A ljudje imamo silno potrebo po izpovedovanju, po odkrivanju "pekla in neba", ki ju živimo. Tako si drug drugemu pomagamo živeti.
Več literarnih kolegov - med njimi Drago Jančar in Tone Partljič - vas uvršča med najbolj priljubljene sodobne slovenske pesnike. S čim vaša poezija pritegne bralca?
Ugotovitev je laskava. Ne vem, če tudi popolnoma drži. Ne znam natančno definirati, s čim pritegnem bralca. Zagotovo pa velja, da kar ne izvira iz srca, tudi ne pride do srca in, kdor v sebi ne nosi ognja, ga ne more predajati. Če bralec v moji izpovedi najde sebe, svoje resnico, jo bo osvojil, če ne, jo bo prezrl. Preprosto: pesem se te mora dotakniti.
Partljič je v spremni besedi k vaši zbirki Moja Hiša zapisal: "To je poezija, preprosta ko kruh, trpka ko lesnika, jasna ko trate, grozljiva ko mrtva zemlja, lepa in bridka ko Slovenske gorice." Kaj porečete na to?
To je lepo povedano. Partljič dobro pozna moj svet, ga je tudi sam v vsej njegovi resničnosti doživljal.
Ob vašem 70. rojstnem dnevu ste dejali, da ste eden redkih domovinskih pesnikov. Domovini ste posvetili kar tri pesniške zbirke. Zakaj se vam zdi tovrstna poezija pomembna?
Zakaj?! Dom in domovina sta za vsakega človeka poleg ljubezni najpomembnejši stvari. Vprašajte se samo, kaj pomeni biti brezdomec ali brezdomovinec!
Znani ste tudi po svojih družbenokritičnih izjavah in dejanjih. Leta 2010 se iz protesta niste želeli udeležiti Prešernovega recitala, bili ste prvi, ki ste se izpisali iz PEN. Se za takšne poteze odločite impulzivno ali po tehtnem razmisleku?
Te protestne odločitve niso bile lahke in tudi ne stvar trenutka. Dozorele so s časom in z dogodki. Svoje protestno dejanje sem vsakokrat utemeljil. Ravnal sem po srcu in vesti. Sem že v preresnih letih, da bi si mazal dušo z zimsko politično umazanijo, s sovraštvom in z manipulativnim politikantstvom.
Ne smemo pozabiti, da je bilo vaše poklicno življenje vendarle zapisano odru. Od diplome pa vse do upokojitve ste bili član Mestnega gledališča ljubljanskega. Odigrali ste tudi več osrednjih likov, med drugim Kreona iz Smoletove Antigone, za katerega ste prejeli Borštnikovo nagrado. Vam je gledališče dalo kaj, kar vam poezija ni mogla?
Gotovo. Igral sem v mnogih pomembnih igrah in živel z njihovimi velikimi človeškimi izpovedmi, kar mi s svojo skromno literaturo ne bi bilo dano. Zato sem velikim avtorjem, kot so Dominik Smole, Ivan Cankar, Anton Pavlovič Čehov in Miroslav Krleža, in svoji srečni igralski usodi neskončno hvaležen. A to je poustvarjalna umetnost. Primarna mi je vendarle lastna ustvarjalnost in osebna pesniška izpoved.