Davkoplačevalci smo za skoraj 110-dnevni pripor Tomaža Lovšeta namenili nekaj manj kot deset tisoč evrov. Povprečni strošek zaporskega sistema, preračunan na zaprto osebo, znaša okoli 85 evrov. Ker je že skoraj povsem jasno, da nekdanji monaški davčni rezident ni bil priprt zaradi Diners Cluba, ampak zato, da bi »nekdo« preprečil prodajo Mercatorja hrvaškemu Agrokorju, to pomeni zapitek varuhov nacionalnega interesa.
Lovšeta, ki je pred tedni dejal, da je šele v zaporu ugotovil, kdo so njegovi pravi prijatelji in kdo se je z njim družil zato, ker si je obetal koristi, so pridržali 8. avgusta, pripor pa je bil odrejen dan kasneje. Uradna razlaga je bila, da zaradi preiskave odredbe Banke Slovenije, ki je prepovedala uporabo kartice diners, kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) pa so v več hišnih preiskavah iskali dokaze za finančno oškodovanje družbe. Zaradi domnevne zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti naj bi protipravno pridobljena premoženjska korist znašala devet milijonov evrov. Begosumnost pa je bila razlog, da je sodišče Lovšetu pripor do preteklega tedna podaljševalo, za odpravo mu je določilo varščino milijon evrov, to je njegova soproga Anita Tunjić Lovše tudi plačala.
Njegova domnevna begosumnost je tako nenadoma odpadla, na odločitev pa se očitno ne bo pritožil niti tožilec Jože Kozina, ki je dejal, da tako »visoke varščine ni še nihče ponudil, to pa je zagotovilo, da obstaja majhen riziko, da bi Tomaž Lovše nabrusil pete in pobegnil.« Da gre za pravno korektno, racionalno in ekonomično odločitev sodišča, vendar od pregona naj ne bi odstopili. Toda taki razlogi so bili že prej – podjetje Diners Italia je prodal, v Monaku nima več stanovanja, prav tako ni več rezident. V ZDA ima še podjetje Discovery Finance, ki je lastniku licence Diners dolžno šest milijonov evrov. Pa tudi Hrvaška, od koder je njegova žena, bi ga takoj izročila Sloveniji, če bi hotel pobegniti.
Tomaž Lovše je pred mesecem in pol posumil, da nekaj ni v redu. Z objavo prisluhov se je po njegovem potrdilo to, da je »NPU predlagal pripor zato, da bi preprečil prodajo Mercatorja in da bi v javnosti ustvaril ozračje, da je s to transakcijo nekaj narobe«. Lovše je namreč v tej zgodbi nastopal kot lobist in prepričeval banke, naj reprogamirajo dolgove Mercatorju, kar je bil eden od pogojev za prodajo. Varuhi nacionalnega interesa, ki so očitno ugotovili, da bi se kaj takega Lovšetu utegnilo celo posrečiti, so ga morali onemogočiti. Toda kot zdaj kaže, so streljali v prazno. V torek, 5. novembra, je bil dosežen dogovor o dolgoročnem reprogramiranju (in očitno je odpadel tudi »priporni razlog« za Lovšeta). Od zdaj naprej je vse odvisno od lastnika Agrokorja Ivice Todorovića, predvsem ali bo lahko finančno izvedel ta zahtevni prevzem.