Ne založba ne urednica nista milijonarki, prav tako ne drži, da Anja Zag Golob »dobro služi z državo«. Sredstva, ki jih je v 10 letih na javnih razpisih za svojo dejavnost pridobila založba, niso v lasti urednice.

Avtor članka napačno povzema nekatere podatke iz javno dostopne baze Erar ter tako zavaja javnost: lani je založba od proračunskih porabnikov prejela 277.320,65 € in ne 227.320 €, kot navaja avtor. Založba je leta 2023 od proračunskih porabnikov prejela 223.775,32 € in ne 225.761 €, kot napačno navaja avtor. Prav tako ni pravilen njegov izračun in trditev, »da so ji proračunski porabniki pokrili kar 97,7 odstotka stroškov, od tega JAK 74 odstotkov.« Pravilen izračun pokaže, da je založba s prejetimi subvencijami od proračunskih porabnikov v letu 2023 financirala 52,5 odstotka vseh odhodkov, od česar jih je s subvencijo, ki jo je prejela od JAK, financirala le 21,6 odstotka. Pri tem je treba poudariti, da so proračunski porabniki tudi knjižnice in knjigarne, ki kupujejo knjige založbe. Njihova plačila ne predstavljajo subvencije države, temveč plačilo za nakup naročenih knjig. V letu 2024 je založba s prejetimi subvencijami od proračunskih porabnikov financirala 34,6 odstotka celotnih poslovnih odhodkov, od tega s subvencijo JAK 23,9 odstotka.

Gre za namenska sredstva, katerih porabo mora založba letno dokazovati, zanje pa kandidira na javnih razpisih JAK, kjer njene prijave na podlagi strokovnih kriterijev ocenjuje strokovna komisija.  

Ne drži, da je založba VigeVageKnjige »med največjimi prejemniki sredstev JAK«. Ta izjava v članku ni ustrezno podprta z dejstvi. V bazi Erar smo preverili 7 naši primerljivih založb – vse so v 10 letih (obdobje, na katerega se nanaša članek) prejele več javnih sredstev od naše založbe.

In ne drži, da so mavrično zastavo junija lani izza zaprtih kovinskih vrat knjigarne Mariborka ukradli neznanci – storilec je znan. Glede na zakonsko opredelitev ni šlo za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva iz 297. člena KZ-1 (ti. sovražni govor), marveč za kaznivo dejanje tatvine, ki pa je bilo storjeno iz diskriminatornega nagiba – in kot tako torej za zločin iz sovraštva. Pri slednjih pa zakonodajalec ni predvidel posebnega kaznivega dejanja, ampak je v 3. odstavku 49. člena KZ-1 določil, da je diskriminatorni nagib (torej sovražna komponenta) obligatorna oteževalna okoliščina. V konkretnem primeru bi moral biti obdolženec obsojen zaradi kaznivega dejanja male tatvine po 204. členu KZ-1, pri čemer pa bi moralo sodišče pri odmeri kazni upoštevati diskriminatorni nagib in ga zato kaznovati strožje. Ti. Šutarjev zakon dekriminalizira malo tatvino, zaradi česar obdolženčevo temeljno ravnanje ni več kaznivo, s čimer je odpadlo tudi strožje kaznovanje zaradi sovražne komponente. Vse to v svojem sklepu pojasnjuje tudi sodišče samo in ta del smo tudi javno objavili.

Založba VigeVageKnjige

Popravek se nanaša na članek, objavljen na str. 8 v reviji Reporter št. 5/2026 dne 2. 2. 2026, z naslovom »Milijonarka z javnimi sredstvi« avtorja Igorja Kršinarja.