To pravi MNZ o žrtvi posilstva, ki v Sloveniji ne dobi azila

Gre za primer matere z dvema mladoletnima otrokoma, ki so jo v njeni domovini spolno napadli policisti. Ministrstvo je prošnjo družine za mednarodno zaščito po treh letih njihovega bivanja v Sloveniji zavrnilo, pri čemer so ocenili, da gre pri spolnem napadu za zavržno dejanje, a da vrnitev v izvorno državo ne predstavlja kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Odločitev ministrstva je v delu javnosti naletela na ogorčenje. Na včerajšnji mednarodni dan žensk so na omenjeni primer spomnili v Inštitutu 8. marec, kjer so opozorili, da je bila begunka v svoji domovini žrtev političnega nasilja zaradi politične aktivnosti svojega moža. Za azil je zaprosila, ker jo je na njenem domu brutalno napadla milica nasprotne politične strani, s čimer je bilo spolno nasilje uporabljeno kot sredstvo političnega preganjanja. Ministrstvo za notranje zadeve pa je pri obravnavi prošnje zanemarilo politično ozadje posilstva, so opozorili. Ob 8. marcu tako v Inštitutu 8. marec ministrstvo pozivajo, da družini zagotovi zaščito.

Na ministrstvu pa so včeraj obtožbe o nestrokovnem vodenju postopka za mednarodno zaščito zavrnili. Kot zagotavljajo, so se v postopku podrobno in izčrpno opredelili do vseh okoliščin primera v okvirih standardov, ki veljajo na področju mednarodne zaščite. Prosilkam so bile po njihovih navedbah v postopku zagotovljene vse pravice, glede na njihov položaj pa se je postopek vodil ob upoštevanju njihovih osebnih okoliščin. "Zato zavračamo obtožbe o nestrokovnem vodenju postopka in obžalujemo, da je konkretna zadeva, ki je za prosilke nedvomno travmatična, predmet javne razprave in hkrati popolnoma izvzeta iz konteksta," so zapisali v sporočilu za javnost.

Pojasnjujejo, da se v postopku presoja, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini ali tveganju t. i. resne škode. Morebitna dejanja preganjanja ali resne škode, ki jim je bil prosilec izpostavljen v preteklosti, sama po sebi še ne utemeljujejo priznanja mednarodne zaščite, se pa v postopku ustrezno obravnavajo. Med razlogi preganjanja in dejanji preganjanja mora namreč obstajati vzročna zveza, so dodali na ministrstvu.

Poleg tega pa je dolžnost vsakega prosilca, da v postopku čim bolj izčrpno in po resnici navede vse razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ter da predloži dokumentacijo in razpoložljive dokaze. Dejstvo, da večina prosilcev nima listinskih dokazov za svoje trditve, pa po navedbah ministrstva ne pomeni, da bo njihova prošnja zavrnjena. V tem primeru se namreč utemeljenost prosilčevih razlogov za priznanje mednarodne zaščite presoja izključno na podlagi njegovih izjav, pri tem pa presojajo njihovo skladnost, verodostojnost in verjetnost. Prav tako morajo biti informacije o izvorni državi povezane z razlogi, ki jih prosilec navaja, so še dodali.

Ob tem so izpostavili tudi dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v podobnih primerih ugotovilo, da vrnitev prosilk v izvorno državo ne predstavlja kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.