Kakšno je v resnici politično ozadje obglavljenega kipa Josipa Broza Tita v Velenju. Zakaj so žrtvovali Roberta Šumija, ki se po petih letih poslavlja z vrha KPK. Stranka Prerod gre na volitve s samostojno listo, se bo to Vladimirju Prebiliču obrestovalo? 

V novi epizodi Reporter podkasta aktualne teme obdelujeta odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in odgovorni urednik portala Necenzurirano Primož Cirman.

Bi Titov kip sploh še smel stati v Velenju.

Zakaj je Milan Kučan nasprotoval postavljanju kipov še živim ljudem.

Kdaj bomo v Sloveniji sploh odstranili kipe komunističnih veljakov.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Zakaj je Tito še vedno tako spoštovan – tudi med ljudmi, ki so premladi, da bi se ga lahko spominjali.

Po čem si bomo zapomnili šefa KPK Roberta Šumija.

Kakšen je bil načrt za obračun z Golobom in kakšna je bila Šumijeva vloga v tem načrtu.

Zakaj je mogoče na levi uspeti tudi brez Kučanovega blagoslova. 

Je desna vlada res neizogibna in ali bo v njej sodeloval tudi Vladimir Prebilič.

Zakaj je leva sredina tako samodestruktivna.

Naročnikom je na voljo tudi prepis podkasta - preberite ga spodaj.

Prepis je narejen s pomočjo umetne inteligence

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Kakšno je v resnici politično ozadje obglavljenega kipa Josipa Broza Tita v Velenju? Zakaj so žrtvovali Roberta Šumija, ki se po petih letih poslavlja z vrha KPK? Stranka Prerod gre na volitve s samostojno listo se bo Vladimirju Prebiliču to obrestovalo?
Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je danes Primož Cirman, odgovorni urednik portala Necenzurirano. Pozdravljen.
Zdravo, lep predbožični pozdrav tebi in vsem, ki nas gledajo ali poslušajo.
Ni še božična oddaja, še eno imamo pred božičem, potem gre pa tudi Reporter podkast na počitnice.
Na zasluženi dopust.
Prejšnji teden je v noči na petek sredi Velenja ostal brez glave šest metrov velik bronasti kip Josipa Broza Tita. Odstranjeno glavo je policijska patrulja našla v prtljažniku avtomobila, ki ga je vozil domačin. Storilec, ki mu za namerno poškodovanje ali uničenje kulturne dediščine grozi kazen do osmih let zapora, se je že javno razkril. Gre za 49 letnega domačina Miroslava Pačnika, ki ga je prvak opozicije Janez Janša označil za pogumnega državljana. Smo nekaj mesecev pred volitvami ima to dejanje neko politično ozadje?
Gotovo bodo politične implikacije, tako ali drugače. No, nikoli si ne bi mislil, da se bova konec leta 2025 v podkastu pogovarjala o Josipu Brozu Titu.
Ja, to je res tragikomično. V bistvu verjetno gre za neke vrste politično dejanje, vsaj tako ga utemeljuje avtor tega incidenta, tega vandalizma, in tudi dejstvo, da je zdaj prvak SDS Janez Janša to označil za pogumno dejanje, daje temu neko politično dimenzijo. Skratka, to je nek poskus, da se ta akt poskuša zaviti v neko politično vprašanje.
Zagotovo je, ja. Prišle so že nekatere podrobnosti, celo sam Pačnik jih je razkril za eno od komercialnih televizij v intervjuju. Dejal je, da se je tega spomenika oziroma glave lotil večkrat, ne samo v eni noči, da je prislonil lestev in potem to glavo žagal z neko jekleno žico. In to je verjetno moralo trajati kar nekaj časa, ne? Zanimivo, da nihče ni opazil, glede na to, da smo v veselem decembru in najbrž tudi v Velenju potekajo kakšni božični sejmi.
Ja, verjetno, in ta lestev verjetno tudi šest metrov visoka, ne? Skratka, to ni stvar, ki je bila izvedena v nekaj minutah, na hitro. To je verjetno dolgo načrtovan projekt, ne?
Pa vendarle, odpiranje teh ideoloških vprašanj pred volitvami ponavadi vedno gre v škodo desnice.
Vsaj tako se zdi. To vedno ugotavljamo za nazaj. Zdaj, zagotovo je tukaj seveda v središču vprašanje, ali bi ta kip sploh smel biti še tam ali ne. Ali smo zdaj v času, ko živimo v demokratični, samostojni Sloveniji, in ali je primerno, da je Tito, ki ga desnica označuje kot nek simbol totalitarizma, še vedno tam, ne?
In zdaj seveda ta razprava sodi v neko polje, kot temu rečemo, kulturnega boja. In ponavadi so teme kulturnega boja, vsaj iz zgodovine slovenske politike, vedno nekako desnici škodile. Zdaj, vprašanje je, če je temu še vedno tako, ker moram reči, da podobne dileme imajo tudi v drugih državah. Saj to odstranjevanje kipov smo v preteklosti že videli tudi v Veliki Britaniji, v ZDA, sploh, ko so se odpirale dileme, ali so nekateri možje, ki so po eni strani bili zaslužni za neke stvari, v resnici imeli tudi sporne strani svoje preteklosti od tega, da so bili lastniki sužnjev, naprej in tako dalje, ne?
Skratka, to je nek trend, ki je tudi potem, kot vse drugo, kar prihaja iz ZDA, zdaj prišel k nam.
Ampak ta kip, ti si pisal o tem, je bil postavljen konec 70. let, a ne? Zanimive stvari so se takrat dogajale.
Ja, ta kip ima zanimivo zgodovino, ne? Nekako bi pomislil, da tam stoji od druge svetovne vojne naprej, pa temu še zdaleč ni tako. Ta kip je v bistvu težko razumeti, če ne razumeš Velenja zgodovine Velenja, razvoja Velenja, vsega, kar se je dogajalo okrog Velenja. Zakaj je ta kip stal v Velenju, ki je bilo nekoč Titovo Velenje?
Skratka, razvoj Velenja po drugi svetovni vojni: razvilo se je praktično iz nekega majhnega trga v peto največje slovensko mesto. Zraslo je na energetiki, na rudniku, potem na bližnji termoelektrarni in na tovarni Gorenje, ki so jo naredili zato, da so žene rudarjev, ki so prihajali delat v Velenje, tudi imele službo, ne? In Velenje je neka zgodba o gospodarsko uspešnem razvoju v 60., 70., tudi 80. letih prejšnjega stoletja.
In seveda je bil velenjski partijski vrh vedno nekoliko specifičen, drugačen, vedno je bil v nekem latentnem konfliktu z Ljubljano, kajti vedno je imel nekako občutek, da ga partijski vrh v Ljubljani bremza, zavira ta razvoj. In že v 50. letih je nastal velik konflikt glede tega, kako naj bi Velenje sploh izgledalo.
Oče Velenja, torej Nestl Žgank, nekdanji direktor premogovnika in župan, je imel vizijo narediti Velenje kot neko modernejše mesto z nekimi parki, z nekimi stolpnicami. Skratka, da to ne bi bil samo neke vrste slam za rudarje, ki bi živeli v nekih skupnih bivališčih, v nekih, kot so temu rekli, kolonijah, ki so si delile kopalnice, kuhinje. On je želel imeti normalna stanovanja za rudarske družine, zraven urejene šole, skratka vse, kar neko mesto ponuja celotno infrastrukturo. On je videl to mesto kot tako.
V Ljubljani so se nad tem nekako zmrdovali: zakaj bi bilo Velenje zdaj boljše od drugih mest? Tu sta predvsem Miha Marinko, takratni šef CK ja, in Ivan Maček Matija temu precej nasprotovala.
A je bil ta Žgank tudi pobudnik postavitve tega kipa?
Da, da. No, saj do tja še pridemo. Žgank je uspel prek Beograda zlobirati, da je ta vizija Velenja ostala. Velenjčani so bili vedno bolj navezani na Beograd kot na Ljubljano. Ključen za to je bil obisk Josipa Broza Tita v Velenju leta 1958. Kolikor sem videl, je bil Tito v Velenju štirikrat na obisku in na tistem obisku naj bi rekel tamkajšnjim lokalnim veljakom: delajte to, kar ste si zamislili, mi to podpiramo, ne?
In kot neka zahvala temu, skozi ta razvoj, je potem nekako konec 60. let prišla ideja o kipu, ki se je realizirala konec 70. let prejšnjega stoletja. Že takrat so bile razmere povsem drugačne kot po letu 1945. V Jugoslaviji so krožile informacije, tudi literatura o Golem otoku, o povojnih pobojih, Boris Pahor, Zaliv… Skratka, idolatrija Tita je bila precej manjša kot v letih takoj po vojni. In tudi v Sloveniji je bilo marsikdo, tudi poznejši predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, ki v tem ni videl dobre ideje.
Ampak postavitvi spomenika Tita?
Po pričevanju gospoda Šeliga, nekdanjega šefa SZDL v Velenju, torej Socialistične zveze delovnega ljudstva, poznejšega direktorja RŠ Martno, je Kučan ob obisku Velenja poskušal prepričati te lokalne člane SZDLja, naj to idejo opustijo. Zakaj? Ker je pravil, da se živim ljudem ne spodobi postavljati spomenika. In on v tem ni videl dobre ideje, ampak Velenjčani so to vseeno speljali.
Naročili so kip v Zagrebu, izdelala ga je ena tovarna v Zagrebu, oblikoval ga je kipar Augustinčič, ki je živel v neposredni bližini Kumrovca, bil je Titov otroški prijatelj. In oni so ta kip potem postavili, otvorili pompozno leta 1977, z veliko proslavo, kjer se je zbralo 20.000 ljudi. Bili so predstavniki vseh pobratenih mest, mislim, da so bili tam kulturniki iz Splita, iz Vrnjačke Banje, skratka to je bil en velik žur.
Ampak Tita pa ni bilo.
Ne, Tita ni bilo, imel je obisk v tujini, sicer je bil pa takrat že bolj ali manj krhkega zdravja, potem je štiri leta kasneje umrl, ne? Ampak Žgank je ta kult Tita negoval naprej in tu je zrasla tudi ideja, da se Velenje preimenuje v Titovo Velenje, kot se verjetno spomnite. Ti si dovolj star, da se spomniš, ne? V Jugoslaviji je imela vsaka republika eno mesto s pridevnikom Titovo.
Vsaka republika.
Vsaka republika je imela eno mesto s pridevnikom Titovo. Leta 1981 je Velenje postalo Titovo Velenje.
Ja, tako kot Titograd, Titov Veles, Titova Korenica, Titov Vrbas.
Titove Užice.
Titove Užice in Titograd, ne?
Ampak Titovega Velenja ni več od leta 1990. Tedanja skupščina občine Velenje je na pobudo Zelenih, Mareta Gošnika, za kar so glasovali tudi nekdanji prenovitelji, torej nasledniki komunistične partije, odločila, da to ni več Titovo Velenje, ampak samo še Velenje.
Spomenik pa je ostal.
Mislim, da to ni bilo več Titovo že pred osamosvojitvijo, ne?
Ja, mislim, da je bilo to leta 1990, pred osamosvojitvijo. Spomenik pa je ostal, a ne? Prej si omenil: v 80ih, ko sem jaz odraščal, ko sem hodil v osnovno šolo, smo še, ko smo prišli zjutraj v šolo, imeli nekoga, ki je šel pred tablo in rekel: »Po Titovi poti naprej,« in pozdravil. Ko se je šola končala, je bilo enako, ne?
Ampak že takrat se je ta mit Tita nekako rušil. Mladina z SMS je bila zelo proti štafeti mladosti, a ne? Zdaj smo pa v zadnjih letih priča neki retro sceni. S pojavom te levice in vsega tega je prišlo tudi do malikovanja Tita na levici, na nek način. Ker pobude o odstranitvi spomenikov bivšega režima se vlečejo že 35 let po osamosvojitvi. Zanimivo, da je spomenik iz marmorja, velik dva metra, v preddverju državnega zbora, tedanje skupščine, po soglasju tedanjega predsednika Franceta Bučarja dal odstraniti Vane Gošnik.
In v intervjuju za Reporter leta 2016 je Vane Gošnik razložil, kako so neko soboto, brez žarometov javnosti in novinarjev, prišli s tovornjakom in žerjavom in so Tita ovili okrog vratu in tisti spomenik odnesli tja, kamor spadajo taki spomeniki v muzej.
Zanimivo, a ne, da se je o odstranjevanju teh spomenikov prelilo že precej črnila, vendarle je ta zgodba v Velenju dobila zdaj tak epilog, kakršen pač je.
Je pa občinski svet vemo, da se v Velenju dogajajo rudarske nesreče imel letos pobudo, da ta spomenik odstranijo, vendar je lokalna SD, ki je tam zelo močna, temu nasprotovala.
Saj v Velenju je več takih razprav. Že vrsto let je bilo, tudi recimo glede častnega občanstva za pokojnega Ivana Atelška, ki je bil direktor Gorenja, tako rekoč oče Gorenja, velja tudi za glavnega šefa šaleškega energetskega lobija. Tudi takrat je bila razprava, ali si zasluži ta naziv ali ne.
Skratka, v Velenju se o tem dosti pogovarjajo. Spomnim se recimo leta 1999, ko je bil mladinski festival Kunigunda, ko sta dve mislim, da je bila ena modna kreatorka, ena svobodna umetnica oblekli ta kip v nek plašč in v neko togo z velikim srcem, kot del umetniške instalacije. To je takrat sprožilo precej nejevolje, predvsem pri združenjih borcev in podobnih, ampak se je potem nekako pomirilo.
Moje osebno mnenje je, da bodo ljudje, ki so bili rojeni v času Titove smrti, kmalu stari 50 let. Skratka, od njegove smrti je minilo že skoraj pol stoletja in jaz tukaj ne vidim razlogov za idolatrijo ali demonizacijo njegovega lika in dela v dnevno politične namene. Mislim, da je to stvar zgodovine.
Je pa dejstvo, da je Tito bil osebnost, v kateri lahko vsak vidi, kar hoče. Lahko vidite v njem komunističnega agitatorja, lahko poveljnika vojske, ki je bila del zmagovitih sil v drugi svetovni vojni, lahko vidite avtokrata, zločinca, lahko pa nekoga, ki je Slovenijo v pomembni meri tudi ozemeljsko povečal. Težko je verjeti, da bi bila brez Tita danes Primorska slovenska.
Skratka, v njem lahko vidite komunista ali pa nekoga, ki je Slovenijo oziroma Jugoslavijo ubranil pred stalinistično verzijo komunizma, ki je bila precej hujša od njegove. Verjetno bi bila gospodarska razvitost Slovenije danes nižja, če bi bila del sovjetskega bloka. Vsak si lahko v njem najde kar hoče in z razlogom so Titove biografije dolge po tisoč strani če berete Ivana Goldsteina ali Pirjevca. To so ogromne knjige, ker zgodovina ni preprosta stvar, ne.
Zgodovina ni nekaj, kar lahko napišeš v tvit z dvema, tremi stavki. Konec koncev je Napoleon izrazito kontroverzna oseba v Franciji. Še danes ne vedo, ali je bil reformist, ki je postavil izobraževalne institucije, ali diktator in zločinec. Tudi Churchill v Veliki Britaniji še vedno sproža razprave je hkrati največji vojaški voditelj v zgodovini, ki je Evropo rešil nacizma, in hkrati avtor najneuspešnejše vojaške operacije Antante v Galipoliju, pa tisti, ki je ukazal uničenje francoske mornarice v Mers el Kébirju, ko je umrlo več kot tisoč francoskih vojakov. Po današnjih kriterijih bi ga verjetno imeli tudi za rasista, glede na njegova stališča do Indije.
Ampak, kot pravim, zgodovina je kompleksna. Charles de Gaulle je bil kompleksna osebnost. Skratka, prepustimo zgodovino zgodovini. Te razprave po mojem ne sodijo na dnevno politični parket.
Ampak glede Tita, če te tukaj prekinem, je pa vendarle Ustavno sodišče leta 2011, slovensko Ustavno sodišče, prepovedalo poimenovanje ulice po Titu v Ljubljani.
Drži. Ja, ampak mislim, da je imela ta odločitev nekakšno salomonsko noto: prepovedana so nova poimenovanja, stara pa lahko ostanejo.
In v nekaterih drugih državah vzhodnega bloka so s takimi spomeniki tam so bili ruski spomeniki po demokratizaciji ravnali tako, da so jih spravili v nekakšen komunistični jurski park, ne?
Drži.
In so zdaj recimo v Budimpešti, in iz tega delajo biznis, ne?
Ja, ker je zgodba o komunizmu v Litvi drugačna kot v Bolgariji, drugačna kot v Sloveniji, drugačna kot v Albaniji. Vsaka država ima svojo specifično zgodbo in to je treba spoštovati, ker je, kot rečeno, zgodovina kompleksna zadeva. Zato predlagam, da se o njej pogovarjamo ne v zvezi s političnimi odločitvami danes in tukaj.
Zdaj je že toliko zgodovinske distance, da se lahko res neobremenjeno pogovarjamo o tem in cenimo to, da se lahko danes neobremenjeno pogovarjamo o tem, kaj je bil Tito in kakšen je bil, kakšne so bile njegove prednosti, slabosti, plusi in minusi.
V prejšnjem režimu.
Nekoč se to ni dalo in mogoče se tudi čez čas o kom drugem ne bo dalo.
V prejšnjem režimu bi moral nositi štafeto mladosti.
Jaz sem bil premlad, jaz sem bil samo še pionir. Takrat smo nosili tudi kurirčkovo pošto, ne?
Ampak štafeta mladosti… Takrat je slovenska mladinska organizacija v 80. letih protestirala, ko so hoteli štafeto nositi še po Titovi smrti in vzdrževati ta kult osebnosti. Se pa strinjam s tabo: Slovenija je zdaj 35 let samostojna, zdaj bomo praznovali 35. obletnico plebiscita. Tudi Janez Janša, ki zdaj označuje tega gospoda, ki je to naredil v Velenju, za junaka, je bil trikrat na oblasti, ne?
Za zadnji dve oblasti se vedno izgovarja, da sta bili krizni, pa vendar je imel v prvem mandatu vlado, s katero bi lahko rešil veliko teh ideoloških vprašanj, ki niso samo ideološka. Določen sloj ljudi je v bivšem režimu pod Titom trpel, ne? Poznamo povojne pomore v Kočevskem rogu, v Teharjah in drugod. Te stvari bi se lahko enkrat za vselej uredile.
Ko opazujem s te distance, vidim, da obstaja politični interes za ukvarjanje z zgodovino enkrat na eni, drugič na drugi strani. In vedno, ko zmanjka argumentov za ukvarjanje s sedanjostjo, s problemi, ki tarejo Slovenijo, se nekdo zateče nazaj in spušča meglo s temi raznimi zgodovinskimi polemikami.
Ja, ker če se pogovarjamo o zgodovini v politiki, se ni treba pogovarjati o sedanjosti in prihodnosti, ne? Veliko lažje je govoriti o zgodovini. Ampak vsaka zgodovinska izkušnja je osebna, človeška. Dojemanje Tita izhaja iz lastnih družinskih zgodb.
Za številne je on prijeten spomin na čase, ko so bile po njihovem dojemanju nekatere stvari boljše kot danes da se je manj kradlo, da je bil večji red. Res pa je, da so bili takrat vsi mlajši; se pravi, vse, kar je bilo mlajše, je boljše, ker so bili vsi mlajši.
Idealizira.
Idealizira, ne? Za nekatere so bile pa družinske zgodbe precej bolj travmatične: to, da 40 let ne smeš govoriti o pokojnih sorodnikih, verjetno pušča hudo travmo in iz tega izhaja odvračalni odnos do Tita, komunizma, rdeče zvezde, do vsega skupaj.
Moji spomini na jugoslovanski socializem so iz zgodnjega otroštva. Spominjam se predvsem stečajev in kriz, ne? Tako da nimam osebne zaznave nekih idealnih časov, razen tega, da sem bil zelo mlad in so bile pred mano vse možnosti. Skratka, to je treba spoštovati.
To so za mnoge ljudi občutljive stvari. Še enkrat: ne obstaja samo plus in minus, idolatrija in demonizacija, obstaja tudi ogromno stvari vmes. O tem se je treba kot zrela družba realno pogovarjati, če si to želimo.
Ampak v Velenju nimamo samo spomenika Titu, v bližnjem Šoštanju imamo še en veliko večji spomenik korupcije, TEŠ 6. Ravno danes, v torek, ko snemava ta podkast, se nadaljujejo sodne obravnave na Okrožnem sodišču v Celju proti dvema glavnima akterjema afere TEŠ 6, o kateri si ti napisal celo knjigo proti Urošu Rotniku in pa Kotarju.
Zanimivo je, da pri Kotarju, ki mu tožilstvo očita pomoč pri sostorilstvu pri zlorabi položaja, njegovi odvetniki prilagajo izvedenska mnenja, da je gospod že dementen, ne? Ampak vendarle od afere TEŠ 6 je minilo že 15, 16, 17 let, največja korupcijska afera še vedno ni dobila epiloga.
Ne, in naj bi ga v začetku 2026, torej na prvi stopnji, pri čemer je treba vedeti, da zadeva zastara 2028, ne? Skratka, če ne bo nobenih zapletov, še vedno obstaja precejšnja verjetnost, da zadeva zastara. Pozor govorimo o sumih kaznivih dejanj iz let 2007 in 2008.
Zakaj se je pa to tako zavleklo? Kje vidiš ti glavne vzroke?
Glavni razlog, poleg kompleksnosti same zadeve spis je ogromen, nekaj deset tisoč strani, vidim v sodišču v Celju. V tej zadevi so kriminalisti… no, bil je praktično en sam dolgo časa. Mimogrede, nikoli nikomur ni bilo čudno, da NPU, ki je bil ustanovljen za pregon teh zadev, ni obravnaval TEŠ 6, ampak je to delala Policijska uprava Celje. Govorimo pa o 250 milijonski škodi, oškodovanju.
Policija je relativno hitro opravila svoje delo, tožilstvo tudi, potem pa se je zataknilo pri fazi, ki se ji reče sodna preiskava pri njenem uvajanju. Čakali smo praktično štiri leta, ker so sodniki zbolevali, ker so bili procesni razlogi, pritožbe… Tukaj se je naredilo veliko, če bo zadeva zastarala, za to zastaranje od 2015, 2016 naprej.
In še enkrat, tukaj imamo res dilemo, ali je primer TEŠ 6 takšen, da ga je slovenska pravna država sploh zmožna sprocesirati, prebaviti. Jaz sem nekje zapisal, da se ji bo kot kos zataknil v grlu in ga bo morala izbruhati ven. Postopki, ki jih imamo, so tako dolgi, da v takšni zadevi…
Preiskava se je recimo začela okoli 2011, torej štiri leta po teh dejanjih. Osumljenci so tudi iz tujine, potem izvedenci… In to se dogaja kljub temu, da je Alstom, dobavitelj opreme za TEŠ 6, priznal oziroma se dogovoril o poplačilu škode sicer kot General Electric po ameriškem prevzemu, ampak vseeno. Če tega ne bi bilo, bi zadeva po moje že danes zastarala.
Zakaj to sprašujem glede korupcije: prihaja do zamenjave na vrhu protikorupcijske komisije. KPK je izvzeta iz tega pravosodnega sistema, ne? Zakaj predsednik KPKja ne bo ponovil petletnega mandata? Zakaj so Roberta Šumija žrtvovali? Zakaj ga predsednica republike Nataša Pirc Musar ni izbrala? Zakaj je raje objavila nov razpis?
Jaz mislim, da je tukaj odgovor jasen. Enostavno, Robert Šumi je bil človek, ki je celotno KPK potrdil v enem postopku. To je bil postopek proti Robertu Golobu. Ta postopek je bil narejen tako, da je temeljil na političnem sporu med Robertom Golobom in njegovo bivšo notranjo ministrico Tatjano Bobnar. Spor je bil povezan s tem, kdo naj bo šef policije.
Tatjana Bobnar je zahtevala, da bo to Boštjan Lindav, medtem ko Golobova vlada Lindavu ni dala polnega mandata, ampak mu je želela podaljšati vdjevstvo še za šest mesecev. Tu je izbruhnil spor.
In zdaj se je teh nekaj SMSov, ki so si jih očitno pošiljali že v dneh pred imenovanjem ali ob samem imenovanju vlade, razvilo v neko glavno preokupacijo KPKja, ki tukaj ugotavlja kršenje integritete, ne?
A bom provokativno vprašal, ali Nataša Pirc Musar ni dala zelene luči za drugi mandat Robertu Šumiju, ker ni speljal postopka proti Robertu Golobu do konca?
Verjetno da, ampak precej bolj možna razlaga je, da so v kabinetu Nataše Pirc Musar ugotovili, da se je Šumi vendarle malo začel odigravati po svoje. Šumi je bil tukaj predviden kot peljat tega obračuna z Golobom, do katerega bi moralo priti nekaj mesecev pred volitvami, ko bi prikladno prišla na sceno tudi kakšna nova stranka, ki bi pobrala Golobove glasove Golob bi bil preteklost in nek nov obraz bi postavil novo opcijo na levi sredini.
Te lansirne rampe se očitno zaradi postopka, ki ga je Šumi pomagal pripeljati v Američani bi rekli deadlock, status quo niso zgodile. Vmes pa smo opazili tudi precejšnja koketiranja Šumija z SDSom, ne? Tudi mi smo pisali o čudnih kadrovanjih. Na KPK je prišla oseba, ki je nastopala v propagandnem spotu Romane Tomc.
Tudi vodenje postopkov je potekalo na zelo neformalen način. Vidimo, da so vse ključne postopke vodili neki ljudje na daljavo, celo iz Bruslja. Mislim, da je vse skupaj delovalo neokusno, hkrati pa se Šumi ni izkazal kot zanesljiv kader, ki bo svoje oddelal, kot se je od njega pričakovalo, ampak je celotno komisijo, ustanovljeno za pregon korupcije, podredil tej integriteti, tej moralni policiji politikov. To je počel na način, ki ni bil več okusen. Mislim, da je to prelomilo.
In zdaj se čaka na nov beli dim iz kabineta predsednice republike, ne?
Ampak Robert Šumi v zadnjih tednih veliko nastopa v medijih, spet tudi sedaj. Ravno danes, ob dnevu preprečevanja korupcije, je izjavil, da je poslanstvo KPK preprečevanje korupcije in ne kaznovanje, da je KPK on znova postavil na trdne temelje kot neodvisen in profesionalen organ in se zavzel, da bo KPK ostala neodvisna in samostojna ustanova.
Na Necenzurirano, tako kot v Reporterju, smo pisali ne samo o tem postopku, ki ga je KPK vodila do Roberta Goloba, torej o teh postopkih integritete, pač pa se je na KPKju zgodila še ena hujša zadeva, ne? Aplikacija Erar, po kateri smo novinarji sledili toku javnega denarja, je kar naenkrat letos s prenovo postala praktično neuporabna. In to je po mojem največji greh Roberta Šumija.
Drži. Erar je bil neka pred tem Supervizor neka aplikacija, ki je nastala v času, mislim da, ko je komisijo vodil Goran Klemenčič. Bila je pomembno orodje za preiskovanje teh javnih transakcij. Ne samo da se je izkazala za neučinkovito, nezanesljivo tukaj na tej zgodbi smo izvedeli, da ima KPK tudi nekega hišnega informatika, ki mu je za te zadeve relativno veliko plačeval. Skratka, celo operativno vodenje tega projekta je bilo slabo, neusklajeno z drugimi državnimi bazami.
Ampak to je nekako modus operandi tega mandata Roberta Šumija na KPKju: da je ogromno javnih nastopov, v katerih je enostavno ožugal Roberta Goloba, češ, če ugotovimo, da si kršil integriteto, boš moral odstopiti. In to je bilo to.
Zdaj Robert Šumi v nastopih, ki jih ima na nacionalni televiziji bil je v oddaji Politično v nedeljo govori o nekih načrtnih diskreditacijah, ne?
Veliko najbrž je tega.
Veliko si pisal ti o Komisiji za preprečevanje korupcije, tudi mi smo pisali, ne? Nekako se je postavil v nekakšno žrtev, ne, na koncu.
Ja, on je vsako kritiko svojega dela dojemal kot diskreditacijo, kot nek pritisk na neodvisno delo komisije. Pač postavljali smo legitimna vprašanja: ne vem, zakaj je število obravnavanih primerov tako padlo v zadnjih letih, zakaj se komisija praktično ne ukvarja z dejansko korupcijo ne z integriteto, ampak korupcijo, torej s spornimi javnimi razpisi. Primerov je, kolikor hočete, v Sloveniji, ne? Skratka, tega ni bilo in on je to predstavil kot nek pritisk, ki ga je deležen zato, ker on pa vendarle preganja Roberta Goloba, ne?
Zdaj pač praksa preteklih predsednikov komisije je bila nekoliko drugačna celo pod Borisom Štefanecom je bilo drugače in mislim, da je Šumi na nek način žal pripeljal celotno situacijo v stanje, ko se po državi širijo dvomi, ali sploh kakšno Komisijo za preprečevanje korupcije potrebujemo.
Še vedno mislim, da jo v obliki, kot je, potrebujemo, ampak kot neko dopolnilo pravosodnim organom, v nekih strogih postopkovnih okvirih, da opravlja svoje naloge. Nikakor pa ne mislim, da bi KPK potrebovala večja pooblastila. Mislim, da ne. Mislim, da imamo institucije, ki so za to.
KPK bi morala pač ta nek siv prostor, ki ga te institucije ne zajamejo, zapolnjevati morala bi biti neko dopolnilo, nek pobudnik, nek generator, predvsem pa organ, ki bi s svojim odkrivanjem prirejenih javnih razpisov, spornih kadrovskih praks ne le na ravni države, predvsem na ravni lokalnih skupnosti in občin, dajala nek ne rečemo strah, ampak neko preventivo, da v tej državi vendarle ni mogoče vse. Žal se mi zdi, da se je ta organ v tem mandatu izrazito politiziral.
Robert Šumi odhaja nazaj v službo na Generalno policijsko upravo. Kdo pa prihaja? Se že govori o njegovih naslednikih?
Še pred tem bo imel pa na okrogli mizi govor o vrtljivih vratih, ne?
Tako.
Aha.
Ja, imenovan je bil na tem zadnjem razpisu, ki ga je predsednica ponovila, za člana poslovodstva te komisije naš najin novinarski kolega iz Radia Slovenija, Aleš Kocijan.
A se že širijo kakšne govorice, koga naj bi predsednica Nataša Pirc Musar predlagala? Vemo, da ima ona tukaj diskrecijsko pravico da ne potrebuje, to je eno redkih imenovanj, soglasja parlamenta oziroma glasovanja parlamenta. Pač to, da je predsednik protikorupcijske komisije, je vojak predsednika oziroma predsednice republike.
Ta teden prihajajo informacije iz krogov blizu kabineta ali iz kabineta samega, da je prvi favorit za to funkcijo Katarina Bervar Sternad. Znana je kot vodja PIC centra, nevladne organizacije. Sicer pa se je že ponujala za varuhinjo človekovih pravic bila je kandidatka za varuhinjo človekovih pravic, ampak se je izkazalo, da v parlamentu ne more dobiti 60 glasov podpore.
Bila pa je tudi prva oseba, ki jo je Nataša Pirc Musar odlikovala v času svojega mandata, ne? Tako da mislim, da so se v kabinetu odločili, da bodo zdaj imenovali osebo, ki je bila precej let blizu Nataše Pirc Musar. Zato mislim, da špekulacije o nekih političnih dogovorih če zdaj Nataša Pirc Musar umakne Šumija, bo prišlo do sporazuma pri drugih kadrovskih nomadih ne držijo, ne?
Kar nazadnje priča tudi spor, ki mislim, da je izbruhnil danes, glede imenovanj štirih veleposlanikov, ne?
Mhm.
Hkrati pa je prišlo tudi deset predlogov za kandidaturo za guvernerja Banke Slovenije, ki ga nimamo že skoraj eno leto. Eno leto smo brez guvernerja, kar je katastrofa, ne?
Kaj takega, ne vem.
Ja, in zdaj se je na teh razpisih, mislim, da je deset kandidatov, med njimi tudi kandidati, ki so bili že predlagani, pa so bili potem zavrnjeni, ne?
Mhm.
Še ena politična zgodba je v teh dneh zelo vroča. Pojavile so se informacije prejšnji teden, da naj bi prišlo do oblikovanja skupne liste med stranko Preporod (Prerod) Vladimirja Prebiliča in Socialnimi demokrati Matjaža Hana. Iz celotne zgodbe potem ni bilo nič. V soboto je svet stranke Prerod soglasno sklenil, da gre stranka samostojno na volitve. Ja se bo Prebiliču to obrestovalo?
Jaz bi še pri prejšnjem vprašanju dodal, da je to stanje tudi Borut Pahor, preden si je nadel pižamo in posnel reklamo za znano podjetje, označil za institucionalno krizo, ne? Ker imamo trenutno ne samo, da nimamo guvernerja, tudi varuha človekovih pravic nimamo, medtem ko nas čakajo imenovanja za ustavne sodnike, ne?
In nimamo skupne liste med Prerodom in SD. Ja, se bo Prebiliču to obrestovalo ali ne? Prebilič namreč pravi v intervjuju za Reporter, ki je objavljen v zadnji številki, da v politiki ni nujno ena plus ena dva.
Vrnil bi se korak, dva nazaj. Projekt Prebilič je bil ustanovljen zato, da poskuša prevzeti pole position številka ena na levosredinskem polu, ne? Ne verjamem, da je šel Vladimir Prebilič v državno politiko zato, da bi se sprijaznil z vlogo pomožnega kolesa. Da bi pobiral ostanke oziroma razočarane volivce, o čemer govori v zadnjih izjavah generalni sekretar Preroda Brane Golubović.
Saj verjetno je to nek naravni habitat, prostor, ki ga bo lovil, ampak dejstvo je, še enkrat: ne verjamem, da je šel v to zgodbo, ne da bi imel daleč največje ambicije. On je vedno vse poteze v življenju sprejemal premišljeno od župana Kočevja, kjer si je zgradil identiteto človeka, ki prinaša v svojo občino tuje investicije, organiziral najhitrejše cepljenje v državi, bil takrat kritičen tudi do Jelka Kacina recimo.
Potem je našel prostor na levici na volitvah za Evropski parlament, kjer pa si je prej naredil kampanjo na predsedniških volitvah, kjer je veljal za prijetno presenečenje, ki je zablestelo v soočenjih. Nekateri pravijo, da če bi kampanja trajala še en teden, bi bil Prebilič mogoče celo v igri zagotovo pa v igri za številko tri, torej bi prehitel Milana Brgleza, kar bi bila pomembna politična zmaga.
Zato verjamem, da je bil Prebilič tukaj zato, ker ima premierske ambicije, ne? Zdaj je seveda vprašanje, kje se je zalomilo in kje se ni.
Mislim, da je bilo storjenih veliko napak v teh političnih načrtih, na politični poti. Sam vidim ključno težavo v tem, da se politične stranke ne da delati brez mreže operativcev na terenu. Kljub času družbenih omrežij mislim, da se je okrog njega nabralo preveč strategov in premalo operativnih vojakov preveč oficirjev in premalo vojakov, bi rekli v terminologiji iz časov, o katerih sva govorila nekaj minut nazaj.
A je bilo ključno to, da ga ni podprl glavni general? Prebilič se je namreč že spomladi srečal na kavi z nekdanjim predsednikom republike in partije, Milanom Kučanom, ki pa ni dal blagoslova njegovi novi stranki. Njegovo mnenje je bilo in je še vedno, da Prebilič drobi politični prostor levo od sredine. Tudi ideja o skupni listi naj bi nastala na Kučanovem zelniku in naj bi Kučan v to prepričal Matjaža Hana.
Mislim, da ne. Mislim, da se ta vpliv precenjuje, ker tudi Robert Golob ni imel Kučanovega soglasja, da naredi stranko. Tudi Marjan Šarec ga ni imel.
Napaka je bila predvsem v politični strategiji. Kje jo najbolj vidim? Prebilič si ni uspel zgraditi politične identitete v močno polarizirani slovenski politiki. Prišel je iz Bruslja sem in najprej govoril o tem, s kom vse ne bo sodeloval. S tem si je prostor zelo zožil in pokazal, da ni govoril o problemih, ki tarejo to družbo.
Mislim, da ima težavo z zaznavanjem slovenskega človeka in problemov, ki ga trenutno tarejo.
Kaj so trenutno največje težave, ki jih imamo kot država in družba?
Recimo, njegova kampanja bi bila zelo uspešna leta 2014, mogoče 2018. Danes pa v tej novi politiki, ki je tudi identitetna, s takšno strategijo, s takšnim imenom stranke, s takšnim ustanovnim kongresom, težko prodreš. Igral je na isto karto kot Anže Logar na neko sredino, ne? Tudi v tem intervjuju govori, da sta tako Janša kot Golob slaba izbira, ne?
Pa vendar tega prostora na sredini najbrž ni, ne? Oziroma: zakaj bi jaz, recimo kot volivec leve sredine, konkretno volil Prerod? Jaz se ne spomnim, razen nekih splošnih floskul, kakšne konkretne zadeve, razen tistega ponesrečenega spota o božičnici.
Recimo, to je bil en tak primer, ko ni zaznaval slovenskega človeka. Božičnico je podprlo 70 % ljudi v anketah. Vi lahko danes poslušate glas SBCja, podjetniških klubov in krožkov, kako je božičnica slaba. Vendar dejstvo je, da če boste šli do ljudi, jih vprašali, ali jim je všeč božičnica, bodo vsi rekli da. Kajti tudi 600 evrov danes marsikomu v Sloveniji pomeni veliko.
Ne morete si misliti, koliko število ljudi… To je recimo Golob zaznal in vedel, zato je to naredil.
Tista božičnica je delovala kot neke vrste norčevanje. Druga stvar, ki se je zgodila Prebiliču, je Šutar. On je dejansko v Šutarjevi epizodi okrog Novega mesta, ki je trajala teden dni… Če ste spremljali, se je v nedeljo zjutraj oglasil, zahteval Poklukarjev odstop, ki ni bil tako močno slišan, ker je bila takrat kakofonija informacij. Potem ga pa praktično cel teden ni bilo. Zdaj, ali je bil na dopustu, ali je bil ne vem kje, ali ni vedel, kako reagirati.
Skratka, pri temi, kjer bi lahko nastopil kot župan občine, v kateri živi romsko prebivalstvo, njega ni bilo. Mogoče je pa sledil tistemu indijanskemu pregovoru, da sediš ob reki in čakaš, da po njej priplava truplo. Ampak že med nedeljo in torkom tistega tedna je bilo jasno, da Golobovo truplo ne bo priplavalo, ker je Golob zadevo dokaj spretno izpeljal in celo obrnil v svoj prid.
In Prebilič je bil tiho do naslednjega ponedeljka praktično cel teden ga ni bilo. Ta pavza je po mojem zadala usodni udarec njegovim ambicijam, da bo ostal številka ena.
Zdaj, seveda, dejstvo je tudi, kaj bi Prebilič sploh lahko tam govoril, ne? Saj tudi Golob mu je tukaj precej zožal politični prostor. In mislim, da se je prvotni plan, po katerem Prebilič pobira razočarane volivce Gibanja Svoboda in hkrati ostaja na levi sredini, začel lomiti ravno zaradi tega, ker ni pokazal razen retorične spretnosti da je voditelj, ki bi mu ljudje v teh težkih časih zaupali vodenje države.
Zdaj išče prostor. Prej je iskal prostor na levici, na listi Vesne, ne? Zdaj se je usmerjal nekako k Logarju, govor je bil o tretjem bloku, potem gremo spet nazaj. Vmes je imel precejšnje stike tudi s Socialnimi demokrati, saj je bil tudi njihov član, ne? Skratka, tudi ta programsko politična identiteta mu ni uspela.
Vmes so se še pojavile informacije, da naj bi bil član ene izmed prostozidarskih lož, kar na začetku ni odločno zanikal.
Ja, ampak on zdaj pravi, da ni. Zdaj je povedal, da ni, tako da je to zgodbo nekako zaprl da ni član.
Zdaj pravi, da ni član. Mesec dni nazaj… Ali pa če je bil, ni več član. Tega ne bomo nikoli vedeli, seveda ne. Lahko zdaj reče, da nikoli ni bil član. Ne vemo, ker, kot smo videli, so prostozidarske družbe izrazito netransparentne organizacije glede tega, ne? Ampak recimo, da je to zgodbo pustil za sabo.
Vseeno mislim, da je politični material, ki bi se ga ob nekem drugem suportu dalo precej bolje prodati, kot se ga prodaja zdaj. Mislim, da si je izbral napačen suport. Mislim, da je kriv.
Lahko govoriva o glavnem svetovalcu Matiji Sevšku. Matija Sevšek očitno ni opravil svojega dela. Zdaj podrobnosti ne poznam, ampak dejstvo je, da je njegov glavni svetovalec, in track record političnih projektov, ki jih je pustil za sabo, je dolg. Bojim se, da lahko Vladimir Prebilič v neki konstelaciji postane eden od ljudi, ki bodo šli na seznam, na katerem so že bili Lojze Peterle, Danilo Türk, Alenka Bratušek, Katarina Kresal, mislim, da nekaj časa tudi Karl Erjavec, ne?
Skratka…
Saj, če gledava javnomnenjske raziskave pa si karkoli misliva o njih je po zadnjih podporah Vladimirju Prebiliču iz nekdanjih štirih odstotkov padla na dva, kar je katastrofalno.
Ja, recimo, da te javnomnenjske raziskave, ki so sicer v času referenduma popolnoma odpovedale, vseeno kažejo nek trend, ne? Prebilič je ob lansiranju svoje stranke zamudil oziroma ni imel tistega, kar rečemo hype. Nova stranka pride v prostor, ga zasede, pride do 8–10 % in od tam izhaja, ne? On tega ni imel, ker v politiki tega desetletja ni bil dovolj prepoznaven, ni poskrbel, da bi se vedelo, kakšna je njegova politična identiteta.
Bi si ti upal napovedati, kakšna bo njegova prihodnost? Navsezadnje, do volitev nas loči samo še nekaj mesecev. Ali se lahko stranka Prerod, če bodo ankete kazale slab rezultat, še vedno premisli in gre na skupno listo? Do kod lahko Prebilič seže, če gre samostojno na volitve?
Zdaj, ključno vprašanje je, ali so te tendence po povezovanju z SDjem prišle tudi iz njegovega tabora. Se pravi, ali je kdo tam rekel: »Dajmo iti skupaj z njimi, ker sami ne bomo zmogli,« ne? Ker dejstvo je, da povezovanje v politiki ena plus ena lahko pomeni tri, dva ali eno in pol. Skratka, vsota ni vedno zgolj seštevek posamičnih delov.
Pri zadnjih volitvah so na desni naredili napako in zaradi tega je bilo veliko izgubljenih glasov pri projektu Povežimo Slovenijo. Tam so seštevali Slovensko ljudsko stranko, stranko Zdravka Počivalška in druge stranke, da bi prišli do 7–8 %. Na koncu je bilo nekaj več kot tri ena plus ena ni bila dva, ne tri, ampak…
To je pozabljena zgodba zadnjih volitev: če bi Povežimo Slovenijo dobila malo več glasov, recimo da bi si pripojila še Našo deželo Aleksandre Pivec, medtem ko bi Levica izgubila še malo glasov, bi bili Povežimo v parlamentu, Levica pa ne, in lahko bi imeli celo desno vlado, ne?
Ampak Vladimir Prebilič ima zdaj vendarle dobro službo evropskega poslanca. Ne vemo še, v katerem okraju bo kandidiral. Mogoče se zgodi tudi to, kar se je zgodilo pred leti v SLS, ko je tedanji predsednik Franc Bogovič, ki je bil tudi evropski poslanec, kandidiral v Fužinah in ne v domačem Krškem, in je zaradi tega ostal evropski poslanec, stranka pa je izpadla iz parlamenta.
Vse je mogoče. Jaz verjamem, da Prerod še zdaleč ni rekel zadnje besede, ne? Po mojem je nek potencial, obstaja volilno telo, ki bi ga on moral nagovarjati. Ampak očitno ima težave s tem nagovarjanjem. Dejstvo pa je, da če levosredinske stranke ne bodo pobrale večine glasov, ki jih lahko, ob hkratnem mehanizmu, ki ga na drugi strani izvaja Janez Janša ob pomoči drugih členov v svoji verigi, bo prišlo do desne vlade. To je empirično dejstvo, ne?
Ključna zadeva je mobilizacija. Ali bo tako imenovana leva sredina mobilizirala svoje volilno telo, še posebej ali bo mobilizirala volilno telo Gibanja Svoboda, ki je leta 2022 doseglo impozantno število glasov volivcev, ne? Ali bo mobilizirala te volivce, ki jih ni mobilizirala recimo na zadnjih referendumih pa tudi na evropskih volitvah, ne? Ker vendarle neki trend kaže, da slika ni najbolj rožnata.
Imeli smo nekaj suhih treningov, ne, pri katerih je leva sredina lahko videla, da so volitve volitve. Mogoče so eni leta 2022 na levi sredini mislili, da so volitve precej enostavnejši proces, kot v resnici so. Jaz temu vedno pravim, da je predvsem v Gibanju Svoboda veliko ljudi, ki jim je bilo to, kar imajo danes, podarjeno. Skratka, pripeli so se na nek hype, na nek vlak, na nek trend in bili člani stranke dva meseca, pa dobili funkcije, službe, mandate. Zdaj je to ubraniti precej težje, ne?
Glavna stvar je, kako se bo ta matematika zložila. Mislim, da ima Robert Golob v primerjavi s predhodniki, sploh z Mirom Cerarjem, zelo dobro izhodišče. Mislim, da še ni bilo levosredinskega premierja, ki bi imel takšno izhodišče pred volitvami. Vprašanje pa je, kje so ostali, ne?
Socialni demokrati ostajajo na svoji bazi. Kaj bo njihova zgodba za volitve? Kaj bo zgodba Vladimira Prebiliča? Zdaj, na drugi strani teh dilem ni. SDS in NSi sta si razdelila teren: NSi ima obrtnike, podjetnike, SDS ima svoje trdo jedro, nagovarja kmete, nagovarja vse tiste, ki mislijo, da je Slovenija popolnoma zavožena država, ki jo je treba požgati in ponuja radikalne rešitve za te težave.
Tukaj ima problem bolj ali manj samo še Logar, ki v nekem segmentu očitno nagovarja preveč volivcev SDSa in premalo novih, ampak to je bolj ali manj to, ne? Medtem ko na levi sredini vidimo v anketah odstotke, ki uhajajo v nič, in mislim, da se bodo morali začeti pogovori. Mislim, da je korak, ki si ga prej omenil SD in Prerod bil prvi poskus neke poteze, da se glasovi zberejo skupaj, da so neki dogovori.
Vendar se ne sme podcenjevati, da je leva sredina ponavadi tudi zelo samodestruktivna in da so, kot je nekdo zapisal, narcizmi majhnih razlik tukaj veliki, ne?
Ampak ena zadeva se mi zdi bistvena v volilnih kampanjah, kljub vsem tem družbenim omrežjem, medijem. Spremljal sem par kampanj v tujini. Janez Janša je to pogruntal kako pomembno je terensko delo, ne? Tudi v Ameriki še vedno velja pri vseh teh volitvah, da je tisti kandidat najbolj uspešen, ki na terenu stisne največ rok volivcem.
In tega ti novodobni instant politiki levo od sredine še nekako niso dojeli. Pogosto je zato, ker prva zmaga in pogosto tudi edina na levi sredini pride iz nekega fenomena, ki nastane zelo hitro in brez terenskih kampanj, v primerjavi z Janšo, ki ima svoje volivce konstantno zmobilizirane. On jih mobilizira ob vsaki priložnosti ob vsakem referendumu, vsaki zgodbi, ki jo predstavlja kot nadaljevanje neke poti, ki traja 35 let.
Saj tudi za te volitve ima Janša zdaj zgodbo, ne? Če slučajno ne sestavi vlade tudi če zmaga bo rekel, da ni dobil ustavne večine in ne more spreminjati. On ima zgodbo tudi, če sestavi vlado in mu ne bo uspelo, bo to predstavil kot del procesa: nismo še na koncu, pot še traja, ne? Ker dokler nima ustavne večine, ne more storiti kaj bistvenega, ne? Tako da ta proces bo trajal in trajal, in on ima sledilce, ki mu pri tem brezrezervno verjamejo, ne?
Če se vrnem na začetek: takšna zgodba, kot je zdaj v Velenju, je namenjena mobilizaciji, ne? Ne pustimo ob strani, da nekdo s to mobilizacijo preganja tudi lastno osebno preteklost, ker se lahko pogovarjamo, kje je bil kdo, ko so v Velenju postavljali ta kip, kam je hodil recimo, ne? Ampak mislim, da ti to zelo dobro veš, ne?
Ampak pravijo, da je on prišel k pameti, ne? Medtem ko ti levi komunajzerji slovenski še vedno niso prišli k pameti.
To je seveda vedno nek boj, neko izganjanje nečesa, ampak v končni fazi je zgodba postavljena, ne? In on se je prelevil v nekega trampista v tem desetletju in v tem okviru pelje stvari na jasen in predvidljiv način.
Seveda je zdaj na levi sredini vprašanje, kako mobilizirati. To je debata, ki jo imajo vse liberalne stranke v Evropi in po svetu v spopadu s populističnimi in desnimi strankami. In mislim, da je Slovenija specifična, da lahko vidimo, da so neka pravila ostala, in da je glavna stvar pri mobilizaciji vprašanje: ali bo ta država ostala na neki poti, ki gre mogoče počasneje, kot bi si kdo želel, a vendar po predvidljivi poti; ali se tukaj brani javno ali zasebno; ali živim bolje kot pred petimi, desetimi leti; ali verjamem, da bodo tudi moji otroci živeli bolje.
Mislim, da v Sloveniji na koncu kulturni boj ne odloča toliko kot to, da imamo Slovenci radi neko normalnost, ne? Ne preveliko ekscesnost, ne preveliko radikalnost. Mislim, da je slovenska tiha večina tukaj ključna. Vprašanje pa je, v kolikšni meri jo bo leva sredina znala nagovoriti.
Primož Cirman, najlepša hvala za to zanimivo debato. Govorila sva o sedanjosti in tudi o preteklosti, ne pa toliko o prihodnosti. O prihodnosti se radi pogovarjajo politiki, še posebej pred volitvami.
Vam, spoštovani gledalci, pa hvala za pozornost. Berite Reporter in portal Necenzurirano, pa se vidimo prihodnji teden v še zadnji izdaji Christmas Edition tega Reporter podkasta.
Hvala.
V 50 minutah sva obdelala 50 let.
Tako je. Lep pozdrav.