Teroristične akcije Janeza Zemljariča

Zemljarič je položaj načelnika SDV prevzel leta 1974, nasledil je Egona Conradija, ta pa je postal direktor Kompasa. Kmalu po umoru Martinovića v Celovcu se je izkazal v akciji ugrabitve srbskega poslovneža Bate Todorovića, ki se je pred Titovim režimom umaknil v München. SDV ga je iskala zaradi domnevne povezave z Aleksandrom Rankovićem, vendar je bila do Zemljaričevega prihoda neuspešna. Ko se je 25. februarja 1975 Todorović vračal s službene poti v severni Italiji, so ga pred predorom Brenner obkolili trije avtomobili, iz katerega je skočilo osem oboroženih udbovcev. »Padali so udarci, kri je škropila po zraku in naokoli so leteli Batini zobje,« dogodek opisuje publicist Igor Omerza v svoji knjigi 88 stopnic do pekla s podnaslovom Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića. Nato so ga omamili in tajno prepeljali v Ljubljano, kjer so ga mesece zasliševali v domu Maksa Perca na Kotnikovi ulici. Na koncu ga niso likvidirali tako kot Stjepana Crnogorca leta 1972, ampak so ga omamljenega pustili privezanega za radiator v koprskem hotelu Žusterna in prikazali, kot da ga je tja pripeljala italijanska mafija. Potem so ga lahko tudi uradno aretirali in ga na politično montiranem procesu v Beogradu obsodili na dvajset let zapora.

»Grozna spletka, ki kaže na pravo razbojništvo Udbe v sedemdesetih letih,« je Omerza dejal v intervjuju za Reporter decembra 2012. Notranji minister je bil takrat Marjan Orožen, pozneje je šef Udbe postal Tomaž Ertl. »Vsa sedemdeseta so ne le svinčena, temveč tudi črna leta propadlega režima. V tem času so preganjali Kocbeka in zaprli Draga Jančarja, Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. V štiri bombne atentate na Koroškem je bila vpletena Udba, v Velikovcu neposredno, pri treh atentatih je tehnično pomagala. Borisu Pahorju so  tajno preiskovali stanovanje v Trstu, ni mogel v domovino, Franc Jeza je bil ozvočen na Opčinah ...«

V knjigi Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo je Omerza analiziral tudi 13 bombnih napadov na dvojezičnem Koroškem od 1972 do 1979. Najbolj odmevni bombni napad na domovinski muzej v Velikovcu je bil 18. septembra 1979, ko je SDV vodil Ertl, Zemljarič pa mu je bil neposredno nadrejen kot republiški sekretar za notranje zadeve. V tem napadu sta bila hudo poškodovana atentatorja, sodelavca SDV Luka Vidmar in Marina Blaj, ki ju je nato avstrijsko sodišče obsodilo na štiriletno zaporno kazen. Toda že leta 1981 je njuno pomilostitev in izpustitev izposloval Zemljarič, ki se je takrat kot predsednik Izvršnega sveta SR Slovenije osebno pogajal z avstrijskim predsednikom Rudolfom Kirchschlägerjem. V Ljubljani so na tajnem procesu sodili mariborskim udbovcem Petru Božiču, Vilibaldu Mlakarju in Ivu Mrevljetu, vpletenem v ta atentat, da bi si slovenska komunistična oblast pred Avstrijci oprala umazane roke. Dva sta dobila zaporno kazen eno oziroma dve leti, nato sta bila predčasno izpuščena.

Ivo Mrevlje in Luka Vidmar sta sodelovala tudi pri ugrabitvi Bate Todorovića. Vidmar je sodeloval še v akciji Deželno mesto leta 1973, ko so izvedli tajno preiskavo na sedežu Heimatdiensta, Mrevlje pa pri angažiranju sodelavca Hanzija za umor Nikice Martinoviča. Takrat je bil obveščen najmanj o zapisniku s sestanka, na katerem so Hanziju izročili strelivo. Zemljarič je v obremenilnem dokumentu za angažiranje Hanzija pripisal tudi: »Na vpogled še Ivo«. Na koncu dokumenta vidimo še podpis, ki verjetno pripada Mrevljetu – s pripisom »Videl« in datumom »10/2-75«.

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.