Na volitvah se navadno spoprimeta pozicija in opozicija. Če ni alternative oblasti, potem volitve niso demokratične. Tako preprosto in ker je preprosto deluje. Vendar le, ko so razmere običajne in časi normalni. Pri nas ni tako. Mogoče je kdaj že bilo, a ni več. V Sloveniji te dni niso natisnil le Slovenski zgodovinski atlas, temveč tudi temeljno slovensko delo iz teorije in prakse zarote Svet kot zarota. Po njej je bistvo volitev (rednih ali predčasnih) v alternativni opozicijski stranki. Narobe svet, saj je vendarle zdaj Janša alternativa oblasti. Leta 2008 sta bila to Pahor in SD, zdaj pa je »na vrsti« Janša in SDS. A ne bo držalo.
Oblastna ekipa in njeno podporno, še zlasti medijsko okolje sta že vrgla puško v koruzo, zato je na treba poskrbeti za opozicijo opoziciji. Ne išče se potemtakem alternativa oblasti pri tistih, ki so ji več let nasprotovali v opoziciji. Nekakšno novo alternativo ali rekonstruirano levico iščejo tisti, ki so vlado blago karali, jo branili, ji dajali dobrohotne nasvete ali jo – predvsem njenega predsednika – ostro prijeli ali celo tudi s pozicije znotraj partijskega pluralizma nemarno napadali. Namen je res hvalevreden. Levica je v tako ubogem stanju, da ne pomeni resne alternative, zato je nujna njena rekonstrukcija. Le tako bodo volivci imeli na volitvah možnost resne izbire. Volivci pa naj bi se kot demokrati morali zavedati, da brez izbire ni demokratičnih in svobodnih volitev. Če bo na volitvah nastopil Janša, sedanja oblastna levica pa bo še naprej v slabem stanju, bi to ne bilo dobro za demokracijo. Zdaj pa mora biti že vsakomur jasno, zakaj predsednik SDS pomeni grožnjo za demokracijo.Iz te neprikrite stiske lahko razumemo vnovično napletanje mita o Jankoviću in drugih odrešiteljih. Zato lahko, denimo, prebiramo izide anket, ki kažejo, da je podpora ljubljanskemu županu za deset odstotkov višja, kot znaša podpora SDS, in celo višja, kot je skupna podpora vseh strank, ki so sodelovale v Pahorjevi vladi. V oživljanju levice in begu pred madžarskim scenarijem bomo, kot kaže, priča drugim bolj neposrednim posegom v politični prostor. Da se to do zdaj še ni zgodilo, lahko pripišemo zadržanosti ljudi, ki ne bi radi tvegali s sodelovanjem v družbenih in političnih eksperimentih iz zakladnice teorije in prakse zarote.