Temna stran Vitomila Zupana: zločin na Ravni Gori

Pred petimi leti je Vitomil Zupan dobil razkošno monografijo Važno je priti na grič. Alenka Tepina, njegova žrtev, je danes znana le poznavalcem. Jože Javoršek, priča zločinov, je zaradi svojega udbovstva prezira vredna oseba.

Vitomila Zupana je Udba aretirala 31. avgusta 1948. Takrat je aretirala tudi njegovo ženo Simono Dolenec in Dušana Pirjevca. Jožeta Brejca (Jožeta Javorška) je aretirala nekaj dni kasneje.

Zupana je okrožno sodišče 11. februarja 1949 obsodilo na dvanajst let zapora, 1. aprila 1949 pa vrhovno na osemnajst let. Javoršek je bil najprej obsojen na sedem let zapora, na vrhovnem sodišču pa na dvanajst let zapora oz. prisilnega dela. Vse štiri je aretirala zaradi njihovega razvratnega življenja. Tega je bilo pod okriljem komunističnega revolucionarnega nasilja na pretek. Če je režim množično pobijal in kradel lastnino, potem so to na svojo roko počeli tudi njegovi (para)vojaki revolucije.

Pirjevec je imel za seboj medvojne umore, čeprav ga niso zaprli zaradi njih. Zupan je bil verjetno največji razvratnež na Slovenskem. Tudi Javorškovo (pisal se je Jože Brejc) življenje je bilo v tistih letih precej prodano hudiču. Po vojni je lahko šel študirat v Francijo. Toda v resnici ga je tja poslala Udba, da je vohunil za tamkajšnjimi emigranti. Nasploh so takrat vsi, ki jim je Udba dala dovoljenje za študij v Franciji, morali biti njeni sodelavci. Javoršek je bil to na veliko. O tem lahko beremo v zapisniku njegovega zaslišanja 8. oktobra 1948, ki ga hranijo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.

Izraz njene sončne notranjosti

Alenka Tepina je bila ekipi Radio Osvobodilna fronta dodeljena 20. marca 1945. V knjigi Radio Osvobodilna fronta je Jože Javoršek zapisal (str. 271), da se je njenega prihoda najprej bal, vendar mu jo je Aleš Bebler iz partijskega agitpropa vsilil. Potem pa je spoznal, da so dobili v ekipo »eno najljubeznivejših bitij, kar sem jih kdaj v življenju srečal. Imela je poleg vsega dve zunanji značilnosti, ki sta razorožili slehernega človeka: prijazne, kot polhek žive in drobne oči ter smehljaj, ki ni bil ne skrivnostni smehljaj Mone Lize ne prisiljeni smehljaj meščank, ampak naraven izraz njene sončne notranjosti.

Za seboj je imela zelo burno življenje. V Ljubljani je delala v organizaciji OF, kjer je imela posebne naloge. Bila je v najgloblji ilegali. Ko so ji prišli na sled, je zbežala v Italijo, v Castel Franco, kjer je bil interniran njen oče. Ko je bil oče po kapitulaciji Italije leta 1943 (27. novembra) spuščen, sta šla skupaj čez Bologno v Rim. Tam se je zaposlila v rimski organizaciji OF. Ampak oba z očetom je vleklo domov, v partizane. Že septembra je prišla v Bari, kjer je delala v vojnimisiji NOV in PO Jugoslavije, sredi novembra pa je skupaj z množico Jugoslovanov odplula v Split. Ampak kako iz Splita v Slovenijo? Z očetom sta peš odpotovala proti severu ... ter 23. decembra 1944 prišla v Črnomelj.«

Toda Tepinove v naslednjih mesecih v partizanih ni čakalo enostavno življenje. Naletela je na moškega, ki so ga zanimali predvsem avanturizem, nastopaštvo, objestnost in »lovljenje« žensk za spolno potešitev – na Vitomila Zupana. Zaradi njega je živela le še nekaj mesecev.

Kot bi režiral Bertolucci

Glede smrti Tepinove je bil Javoršek v knjigi Radio Osvobodilna fronta (str. 301–302) zelo skop. 28. aprila 1945 se je ekipa z opremo s tovornjakom iz Črnomlja odpeljala v Gorski kotar in se nastanila v vasi Ravna Gora pri Delnicah. »Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, ko smo se iz Bele krajine odpravljali v Gotski kotar, se pravi na zadnji pohod v svobodo. Bili so /člani ekipe, ki je delala italijanske in avstrijske oddaje na radiu OF/ kakor žrebci, ki so jih krotile neznane sile, sicer bi pobezljali ter oddrveli proti Trstu skozi vse sovražnikove zasede.

Ampak morali so se pokoriti uzdam discipline. Zdaj niso bili več skrivnostni, zdaj so bili ločeni od naše skupine, ampak pomešani z nami, ker smo oddajali od jutra do večera in ker so se naše oddaje skoraj mešale z njihovimi. V Ravni Gori /nekaj kilometrov vzhodno od Delnic/, na zadnji postojanki Radia OF, preden smo krenili proti Trstu, so sicer stanovali v posebni hiši, ne pa z nami, ki smo ležali v veliki župnikovi sobi v župnišču ter spali na tleh drug ob drugem kakor sardine. Bili so živčni. Živčni zaradi našega počasnega premikanja proti Trstu, saj smo v poročilih že zdavnaj govorili o bojih za naše velike sanje o morju ... Ampak kaj naj ob vsem tem zapišem? Vse je bilo skrito v megli, vse nejasno, če pa je bilo kaj jasnega, je bilo podobno filmu, ki bi ga režiral Bertolucci, če bi znorel.«

Nekaj strani naprej pa je zapisal (str. 313–314): »V Ravni Gori smo se namestili v župnišču, večji del ljudi je bival pod isto streho, le nekaj članov ROFA se je zateklo v bližnjo kaplanijo, med njimi celotna ekipa italijanskega oddelka Radia OF.«

V Ravni Gori so bili nastanjeni tudi oddelki SNOS, Agitprop, uredništva časopisov. Povezave med njimi so bile slabe, saj je Ravna Gora kilometer razpotegnjena vas.

Smrt Tepinove je Javoršek le omenil (str. 317). 5. maja 1945 je v jutranjih urah »tragično umrla članica radijske družine Lenka Tepina«. Po njenem pogrebu je celotna ekipa Radia OF s tovornjakom oddrvela čez Delnice, Gerovo, Čabar, Mašun, Pivko do Ajdovščine.

Važno je priti na grič

Leta 2014 je Mladinska knjiga izdala knjigo Vitomil Zupan. Važno je priti na grič. Življenje in delo Vitomila Zupana (1914–1987). Knjiga v besedi in sliki dokaj izčrpno predstavlja pisatelja Vitomila Zupana. Večinoma je napisala slavilno. V njej po kakovosti izstopa prispevek Alenke Puhar. O Zupanovih stranpoteh pod naslovom Greh in kazen piše zgodovinar dr. Aleš Gabrič. Očitno je hotel zaščititi Zupana, saj je s smrtjo Tepinove opravil precej na hitro, predvsem pa jo je »opisal« po kasnejših Zupanovih »opisih«.

Takole je napisal: »Zupanovo nebrzdano izzivanje usode ni povzročilo dodatnih žrtev, a se je na koncu vojne vnovič usodno srečal z nepremišljeno in neprimerno uporabo strelnega orožja. Tudi v tem primeru se je končalo življenje človeka, ki je bil pred tem tesno navezan nanj, le da tokrat v usodnem trenutku pištola ni bila v rokah Vitomila Zupana, temveč v rokah človeka, ki si je sam vzel življenje. To je bila napovedovalka Radia OF Alenka Tepina, v zadnjem obdobju vojne Zupanova intimna prijateljica. Čeprav je bila Tepinova poročena in ji je Zupan povedal, da se namerava po vojni poročiti s svojo izbranko Niko Dolenec, njun odnos ni ostal neznan bližnji okolici.

Zupan je Tepinovo orisal kot strastno ljubimko, ki se mu je potožila, da sicer zelo spoštuje moža, a da ta ne kaže več zanimanja za spolne odnose. V pričakovanju konca vojne je bila Tepinova vse bolj živčna, saj jo je razjedala dilema, kakšno bo njeno življenje. Moški, v katerega je bila strastno zaljubljena, ji je jasno povedal, da je v njegovih načrtih ni, in ji ljubezni ni vračal, moški, s katerim je bila poročena, se ji je odtujil, razumevanja in zavetja pa tudi pri domačih ni mogla pričakovati. Bolj ko se je bližal konec vojne, hujša je bila njena stiska.

Nekaj dni pred koncem vojne, 5. maja 1945, sta imela ljubimca vroč pogovor, v katerem so se po Zupanovem pripovedovanju pri Tepinovi kazali hudi znaki živčne krize. 'Iz mirnega razgovora je pričela pripovedovati, da ne more živeti in da se bo ustrelila. Ko pa je zaprosila za pištolo, sem vso stvar jemal kot neke vrste komedijo in sem ji bil pištolo pripravljen dati. Čim pa sem videl, kako hlastno je planila po njej, sem se začel z njo fizično boriti, da sem pištolo obdržal,' je kasneje pripovedoval Zupan. Po prepiru jo je zapustil in odšel proti svojemu domovanju, ker pa ni mogel zaspati, je šel v bližnjo hišo k prijatelju Jožetu Brejcu. Ker je ta dobro poznal odnose med Zupanom in Tepinovo, mu je povedal o prepiru, skupno pa sta nato 'govorila o tem, da bi bilo dobro, da bi jo dobil v roke zdravnik'.«

Molk o Nevarnih razmerjih

»Zupan je čutil, da bi se lahko pripetilo kaj usodnega, a tega ni mogel preprečiti. Tepinova se potem, ko jo je po prepiru pustil samo, ni več obvladala. V spalnici sodelavcev Radia OF je enemu od njih izmaknila pištolo in stekla proti vaški cerkvi. Zupan in Brejc sta jo kmalu našla, a je bilo že prepozno, saj se je medtem že ustrelila v sence. Ker sta vedela, da bo sum padel na Zupana, sta se po Brejčevem pričevanju dogovorila, da ne bosta obvestila drugih, temveč sta se vrnila v prostore Radia in se delala, kot da se ni nič zgodilo. Ko je v kratkem prišlo obvestilo, da v bližini leži truplo njihove sodelavke, sta se pridružila skupini tistih, ki so odšli na kraj dogodka.«

Čeprav je Gabrič Javorška omenil, pa je pri prikazu smrti Alenke Tepina povsem ignoriral njegov podrobni opis zadnjih trenutkov Tepinove in Zupanove vloge pri njih v knjigi Nevarna razmerja. Zadovoljil se je s skrajno dvomljivimi Zupanovimi izjavami, s katerimi je želel tako na zaslišanju kot kasneje (v začetku 70. let) v knjigi Levitan svojo krivdo za smrt Tepinove zamegliti, vse pa naprtiti Tepinovi sami, ki da je bila »živčna«, »razjedala« jo je dilema, v roke pa bi jo moral dobiti celo zdravnik. V Levitanu pa ji je, kot bomo videli naprej, pripisal še hujše stvari.

Razpeta med obveščevalne službe?

Vitomil Zupan je v znamenitem romanu Levitan, ki je izšel leta 1982, o smrti Lenke Tepina bil nadvse »skromen«. Zapisal je le naslednje (str. 48): »'Poskus umora' je bil podprt še z dvema argumentoma. Predvsem sem z osemnajstimi leti do smrti obstrelil kolega, kar je preiskava kvalificirala kot 'neprevidno ravnanje z orožjem', kar je tudi res bilo. Potem se je baje zaradi mene ustrelila neka ženska, zmrcvarjena pod mojim psihičnim in fizičnim pritiskom.

Imela je pa vrsto psihičnih zlomov, bila je razpeta med kaj vem kakšne obveščevalne službe in ni vzdržala notranje napetosti. Bila je čudovita ženska, ne vem, če sem se še s katero v življenju tako ujemal. Še šest mesecev po njeni smrti sem bil kakor otopel od udarca. V nekatere smrti človek mimogrede verjame, v nekatere sploh ne more. Spremljala me je korak za korakom, fizično sem jo občutil poleg sebe, v dlaneh sem jo nosil. Dolgo sem v vsaki drugi iskal njo.«

V opombi je še dostavil: »Kaj vse so o tej temi med seboj govoričili oblastniki na vrhu! Šele nedavno sem izvedel, da je rekel eden bogov: tudi če bi se dalo pri Levitanu vse razumeti – to, da je pogubil tisto žensko, je nedopustljivo.«

Apokalipsa vsakdanjosti

Zupana so na zaslišanju na sodišču, preden so ga obsodili, spraševali o smrti Alenke Tepina. Njeno smrt je ovil z izmišljotinami, svojo vlogo pa je skrajno omilil. Tepinova je bila zanj »neka ženska«, ki se je »baje« zaradi njega ustrelila. Stavek je skrajno sprenevedav, da bi v drugem delu postavil v dvom

glavni očitek, da je bila »zmrcvarjena« pod njegovim »psihičnim in fizičnim pritiskom«. Da bi sebe še bolj opral, ji je podtaknil »vrsto psihičnih zlomov«, da je bila »razpeta med kaj vem kakšne obveščevalne službe« in zato »ni vzdržala notranje napetosti«.

Še bolj sprenevedavo je Zupan Tepinovo omenil v romanu Apokalipsa vsakdanjosti: »Bila je moja znanka še iz Ljubljane, lepo dekle, pametnega vedenja, črnolasa, lepo potegnjene postave. Padel sem nanjo brez pomislekov. A imela je nekakšne živčne motnje.«

Podtaknil ji je celo »nekakšne živčne motnje«. Ko beremo Javorškov roman Nevarna razmerja in Zupanov roman Levitan, potem je menda popolnoma jasno, da je bil psihično moten predvsem Zupan. Javoršek ga je na nekaj mestih odlično opisal. Bil je klinični primer odvisnika od spolnosti, ki je svoje spolne žrtve z lahkoto odmetaval od sebe. Zupanova »zgodba« se, kot bomo videli, povsem razlikuje od Javorškove.

Zasliševanji o smrti Tepinove

Vitomila Zupana je UDV (Uprave državne varnosti oz. Udba) aretirala 31. avgusta 1948. Zasliševati so ga začeli 1. septembra. Na drugem zaslišanju 6. septembra so ga največ spraševali o Alenki Tepina. Svojo krivdo za njen samomor je prikril, tudi tako, da jo je očrnil s psihičnimi težavami. Povedal je, da sta se dobivala pri delu na Radiu Osvobodilne fronte v Črnomlju. »Koncem aprila 1945 je naš radio odšel v Gorski kotar, v sklopu vseh institucij IOOF. Nekoliko pred tem so se med nama začeli intimni odnosi. Pripomniti moram, da je bila izredno strastna ženska, vendar nesebična. Odnosov nisva skrivala. O najinem razmerju je vedela moja okolica, konkretno mislim pri tem najbolj na radio.

Samomor je izvršila Tepinova 5. 5. 1945. To je bilo v času, ko smo že vedeli za borbe IV. armade v Trstu. Kraj samomora je bila Ravna Gora, kjer smo tudi delali. Naš oddelek, t. j. radio OF, je bil nastanjen v župnišču. Tepinova je bila v teh zadnjih dneh precej potrta. Nekaj dni pred tem je imela v Črnomlju zelo močan živčni napad. Takrat je ležala v polni nezavesti, ko je ležala, jo je prišel pogledat tudi njen oče. Ta dan smo imeli pri nas družbo, bili so navzoči vsi člani ROF in nekaj ljudi iz tehnične baze.

Imen se ne spominjam. Tepinova je imela sobo pri cerkovniku nasproti župnišča. Sem sem hodil Alenko tudi obiskovat, tako da je cerkovnik mislil, da sem jaz njen mož. Mož je ni hodil semkaj mnogo obiskovat. Odnošaji so se mi zdeli precej neizpremenjeni. Tepinova je imela zvečer močan glavobol, kar je bil navadno predznak za njeno živčno krizo. Družbe se ni mnogo udeleževala. Iz teh razlogov sem jo spremil iz župnišča v njeno sobo.«

»Neko sovraštvo« do Zupana

»Po prihodu v sobo sva se mirno razgovarjala. Točno se ne spominjam snovi. Vem, da mi je pripovedovala med drugim tudi to, da očeta ne mara. Iz župnišča sem odšel nekako po polnoči. Iz mirnega razgovora je začela pripovedovati, da ne more živeti, in da se bo ustrelila. Ko me je zaprosila za pištolo, sem vso stvar jemal kot neke vrste komedijo in sem ji bil pištolo pripravljen dati. Čim pa sem videl, kako hlastno je planila po njej, sem se začel z njo fizično boriti, da sem pištolo obdržal. Pri tem se mi je začela metati po tleh, vso stvar sem sprejel z velikim odporom, ker sem mislil, da je pri vsej zadevi precej igre. Naenkrat je postala popolnoma mirna in mi rekla, da se je le šalila. Opozoril sem jo, da se mi take šale ne zdijo preveč prikladne.

Brez vsakega pravega slovesa sem odšel nazaj v župnišče. Pred tem sem odšel na majhen sprehod, ker me je vsa stvar, ki je trajala 2–3 ure zmučila. Šel sem v majhnem ovinku okrog cerkve. Ko sem prišel v sobo, sem se najprej ulegel poleg ostalih, ležal tako kake četrt ure, ker pa nisem mogel spati, sem vstal in odšel k Brejcu, ki je spal cca 10. min. oddaljeno v neki hišici. Spal je skupaj z Jaksetičem. Brejca sem zbudil in mu pripovedoval o mojem slučaju s Tepinovo. Z Brejcem sva govorila o tem, da bi bilo dobro, da bi jo dobil v roke zdravnik. Brejc je vedel za moje odnose z Alenko.

Ker se je med tem časom že zdanilo, sva se z Brejcem odpravila v vas, kjer sva zvedela, da se je ubila. Šli smo skupno na mesto, kjer je ležala. Samomor je bil izvršen nad cerkvijo na njivah. Preiskavo o slučaju je vodil tov. Lado Kozak. Bil sem zaslišan. Kozaku sem ob tej priliki razkril odnose z Alenko Tepina. Daljši razgovor je imel s Kozakom Brejc Franček. Kaj sta govorila, mi ni Franček nikoli povedal. Mož je prišel nekoliko kasneje z očetom. Ob tej priliki sem se z obema razgovarjal in to popolnoma normalno. Šele leto dni po samomoru sem slišal, da goji Tepina do mene neko sovraštvo.«