Teflon John je naziv, ki se je prijel ameriškega gangsterja Johna Gottija, potem ko nobena obtožba ni bila dovolj dobra, da bi ga pripeljala za rešetke, in se je zdelo, kot da je mafijec nedotakljiv. Pahor sicer ni gangster, vendar pa se zdi, da katerakoli afera ga že doleti, izplava in ostaja predsednik vlade. Podobnost med teflonskostjo Gottija in Pahorja se tu konča, saj drugače od Gottija Pahor ne postaja pop ikona, od njegovega trmastega vztrajanja pri opravljanju funkcije predsednika vlade pa nima nihče nič – ne njegova stranka, ne koalicijske stranke, ne mreža, ki ga obdaja ne Slovenija, kaj šele on sam. Borut Pahor je teflonski, ker se je on tako odločil in ne ker bi bil sposoben elegantno izplavati iz vseh afer. Posledica je, da moramo zdaj vsi državljani in državljanke v agoniji živeti s to nesmiselno določitvijo.
Zdi se, da nima pomena naštevati vseh afer, ki so zadnji dve leti pretresale vladno koalicijo in s tem Slovenijo, saj jih je preveč, da bi jih lahko spravili tudi v trikrat daljši članek, skupni dejavniki teh afer pa so zagotovo skrajna topoumnost, mešana z nerazumevanjem institucij tržne demokracije, in plenilsko obnašanje politikov oziroma njihovih prijateljev iz paragospodarskih mrež. Problem takega delovanja je v ustvarjanju sistemske nestabilnosti, ki se na relaciji do gospodarske nestabilnosti lahko konča zgolj v kolapsu države.
Obstaja nekaj vrst ustvarjanja sistemske nestabilnosti, ki so Pahorju že tako zelo lastne, da bi jih lahko patentiral. Prvo je trapasto poveličevanje samega sebe. Denimo, Pahor se rad sklicuje na zgodovinski pomen te vlade, na svojo vlogo v zgodovini Slovenije, ki jo bo odigral v imenu boljših časov za prihodnje generacije in ki jo mi navadni državljani ne moremo razumeti, saj nimamo možnosti razumevanja na način, kot on, razsvetljeni vladar. Potem gre ta, po lastni oceni profet in modri Leviatan, k ameriškemu veleposlaniku in predlaga menjavo fototermina za sprejemanje zapornikov iz Guantanama; zgodi se sramotno razkrivanje slovenskega politikantstva pred celotnim svetom. Drugič, z neverjetno lahkostjo tudi razlaga, da so temelji slovenske ekonomije gnili in da bodo njegove reforme, čeprav se zaveda, da bodo nepopularne, te temelje prenovile. Še več, Pahor vsak dan omenja reforme, ima neke reformne semaforje, vstopno-izstopne strategije, strategije razvoja RS itd.
Ampak kje so te reforme? O čem ta človek govori? Še več, Pahor in njegova stranka sta v tej državi izjemno nepriljubljena. Verjamem, da v njegovi glavi zagotovo odmeva, da je nepriljubljenost v javnosti dejansko njegova zmaga, saj gotovo pomeni, da je tako dober upravitelj vlade, da se upa izvajati nepopularne ukrepe. Težava je zgolj v tem, da ukrepov (kaj šele reform) ni, ni in ni. Iluzija o reformiranju ni dovolj, treba je dejansko kaj narediti, in kar naj se naredi, ni znanost, ampak navadna gospodinjska obrt. Tretjič, trdim, da Pahor ne razume demokratičnih institucij in delovanja trga – hodi v Libijo in lobira za določena slovenska podjetja, kot da bi bil njihov osebni lobist, in si pri tem domišlja, da ne rešuje le slovenskega gospodarstva, ampak kar celotno slovensko družbo. Vendar ne SCT ne Grep nista slovenska družba, sta zgolj dva srečna izvoljenca, ki imata za davkoplačevalski denar zagotovljenega lobista na najvišji ravni. Valja se po podjetjih in jim predpisuje sanacije, kot da bila naloga upravitelja države, da politično intervenira v podjetjih in ne da zagotavlja rešitve, ki so stabilne na sistemski ravni in enake za vsa podjetja. Potvarja prihodnje razpise za pridobivanje tujih investicij tako, da se sprehaja po tujih veleposlaništvih in kar obljublja prodajo slovenskih podjetij ali vstop v slovensko gospodarstvo mimo vseh ekonomskih mehanizmov.
Umik politike iz gospodarstva (z umikom državnega lastništva v podjetjih) si zamišlja kot razdelitev podjetij med interesne skupine. Samo pomislite, kolikšno moč lahko s tem dobijo lastniki, ki so prišli do investicij in podjetij po politični poti – zagotovo tako veliko, da lahko nekoč v prihodnosti vplivajo na delovanje regulatorjev. Zbira sponzorska sredstva za financiranje nekega športnika, a obenem misli, da mu podjetja, ki so ta sponzorska sredstva zagotovila, ne bodo tudi izdala računa v obliki kakšnih koncesij. In četrtič, Pahor ne bi mogel biti v izvajanju bolj nedosleden, kot je. Ko do njega pride kakšna interesna skupina in zahteva proračunska sredstva za financiranje svojih rent, odide v javnost in nam vsem razlaga, da denarja ni, da smo v zgodovinskem precepu in da popustil zagotovo ne bo. Potem pa mine dober teden, v katerem interesne skupine stopnjujejo pritisk, Pahor popusti in najde denar. O zgodovinskem precepu in pomanjkanju sredstev ni več govora. In to počne že dve leti. Te dni Desus prepričuje, da ni denarja za izpolnitev njihovih zahtev. Kdo se upa trditi, da se denar ne bo našel, če bo Desus vztrajal pri svojih zahtevah? Vse, kar naredi, ima vedno enak rezultat – nestabilnost se še poveča.
Predsednik vlade je zato popolnoma nekredibilen. Njegove izjave so logično nekonsistentne, njegov način upravljanja pa je navkljub njegovi fantazmi, da ni tako, zelo daleč od tega, da bi ciljal na realne probleme. Najbolje, kar zmore, so ad hoc poskusi reševanja z zlorabo institucionalne moči, ki jo ima kot upravitelj države v svojih roka, in poceni larpurlartizem o zgodovinskosti, krvi in znoju in boljših časih (ki so vsak dan vse bolj oddaljeni v prihodnost). To, da se vsaka težava od njega odbije, kot da bi bil teflonski, pa ni značilnost močnega voditelja, ampak voditelja, ki živi v iluziji o izjemni pomembnosti samega sebe.
Zato se sprašujem – koliko časa bomo morali še trpeti uničevanje države? Če bi bila Slovenija podjetje in Pahor direktor uprave podjetja Slovenija, bi ga odpustili po prvem letu. Ker pa je Pahor teflonski, predvsem zato ker živi v čisto drugem stanju narave kot je Slovenija, smo s tem človekom obtičali v zelo nerazumni koaliciji. Kaj naj še dodamo, da bo razumel, da je čas, da odstopi? Naj se celotna Slovenija sesede? Naj vsi ostanemo brez služb, brez podjetij in poslov? Ali naj do konca uniči vse koalicijske stranke? Mu bo takrat jasno, da ne gre in ne gre in da on ni tisti, ki bi lahko upravljal državo? Ob vsem tem me čudi tudi obnašanje SD. Namreč, če Pahor ostane, potem bo potonil na obrobje zgodovine in z njim se bo začela potapljati tudi SD. Zakaj je neki slovenski parlamentarni stranki v interesu, da se skrči iz velike politične stranke na neko strančico, in to samo zaradi enega človeka? Zatorej esdejevci, rešite sebe, rešite nas, odstavite Pahorja in ga pošljite nazaj v evropski parlament, kjer naj raje razpravlja o ohranitvi blagovne znamke dolenjskega špeha.