Njeni poznavalci pravijo, da je ženska različica Boruta Pahorja, le da precej bolj radikalna, predvsem pa politično manj izkušena. Rada vrti novinarje okoli prsta, kamere bolj privlači kot katerikoli drug njen slovenski kolega iz Evropskega parlamenta, ki ima veliko več politične kilometrine in večjo težo v evropski politiki. Znana je predvsem kot nekdanja novinarka, dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja, ki ji je uspelo ustvariti politično kariero, a nihče ne pozna ozadij. Njena preteklost je polna skrivnosti, in ker je skoraj nihče ne pozna, je lahko slavna in politično obetavna. V takšnih okoliščinah je lahko tudi kandidatka za najvišje funkcije.
Mož novinar in snemalec iz Evropskega parlamenta
Tanja Fajon izhaja iz ugledne ljubljanske novinarske družine. Njen oče Bogdan Fajon je bil dolgoletni urednik na RTV Slovenija, njena mama Neva Fajon pa je bila tam montažerka, med drugim je sodelovala pri montaži petih slovenskih filmov. Brat Sašo Fajon je skladatelj. Ima še dve polsestri iz prvega očetovega zakona, vendar z njima nima stikov, tudi v svojih biografijah ju ne omenja. Tanja je zelo navezana na svojo mamo, s katero jo je večkrat videti v javnosti, oče pa je umrl zaradi kapi ob prelomu stoletja. V medijih je odkrito govorila o svoji uspešno premagani levkemiji, kako je zavrnila darovalca kostnega mozga in se ozdravila z novim zdravilom, ki je zdaj registrirano tudi v Sloveniji. Po izobrazbi je univerzitetna diplomirana novinarka, magisterija iz mednarodne politike pa ni opravila na pariški univerzi, kot piše v njenem uradnem življenjepisu, ampak na njeni podružnici v Bruslju.
Novinarsko kariero je začela na radijski postaji RGL, nato pa na Radiu Slovenija, od koder je odšla za dopisnico v Bruselj. Sprva smo jo lahko spremljali z dvojnim priimkom: Tanja Fajon Krautberger. Poročena je bila namreč z novinarskim kolegom z Radia Slovenija Markom Krautbergerjem, ki je skupaj z njo odšel v Bruselj. Toda že kmalu za tem sta se ločila, saj je tam spoznala svojega sedanjega moža, nemškega novinarja Veita-Ulricha Brauna. Ta je bil dopisnik Deutsche Welle v Bruslju, vendar se mu je mandat iztekel. Tanja mu je nato uredila ustrezno pogodbo z RTV Slovenija, s katero sodeluje kot snemalec. Poleg tega še vedno poroča za nemški TV-postaji DW in WDR. Zanimivo je že to, da ga je RTVS sploh sprejela, saj je bil novinar in se je za snemalca priučil, ker pač za slovensko televizijo ne more poročati v nemščini ali angleščini, slovensko pa seveda ni znal. Poleg tega RTVS z njim sodeluje tudi po tem, ko je Fajonova postala evropska poslanka, in tako s kamero spremlja tudi njeno delo v Evropskem parlamentu (EP). Denimo ko je bila v EP kot kandidatka za evropsko komisarko zaslišana Alenka Bratušek, je dogodek za TVS s kamero spremljal tudi mož Fajonove, ki je bila prav tako resna kandidatka za ta položaj.
Seveda se zastavlja vprašanje, ali morda Fajonovo zaradi tega večkrat vidimo na malih zaslonih kot druge evropske poslance iz Slovenije. Na RTV Slovenija smo naslovili vprašanje, ali je skladno z novinarskimi standardi in profesionalnimi merili javnega zavoda, da mož pokriva politične dogodke, na katerih sodeluje njegova žena. Zanima pa nas tudi, kakšno pogodbo ima sklenjeno z Braunom, za kolikšno obdobje in kolikšen znesek ter kako je bil sploh izbran. Odgovor so nam obljubili najpozneje v sedmih delovnih dneh in ga bomo objavili, ko ga bomo prejeli.
Težave z najemnino ob politični kandidaturi
Najbolj zanimive so vsekakor okoliščine, kako je Fajonova sploh postala kandidatka za evropsko poslanko. Kot pravi, jo je na listo povabil takratni premier Borut Pahor, ker je kot dopisnica svoje delo opravljala profesionalno in je poznala evropsko politiko. Toda slovenski politiki, ki so bili takrat v Bruslju, njeno poročanje opisujejo z različnimi občutki. Zelo zadovoljni so bili denimo evropski poslanci z levice, medtem ko so »desni« večkrat omenili, da je imela pogosto težave s kamero, ko so oni hoteli kaj povedati o svojem delu. Podobno naj bi bilo tudi s premierji: medtem ko so bili obiski Janeza Drnovška in Toneta Ropa zelo dobro »pokriti«, naj bi dopisništvo RTV zanemarilo prvi nastop Janeza Janše v vlogi predsednika Sveta EU. Vsekakor je moral biti Pahor nad njo zelo očaran, da jo je nagovoril za kandidaturo. Asistenti v Evropskem parlamentu sicer marsikaj govorijo, za Pahorja pa je znano, da so mu všeč lepe ženske.
Politična odrešitev je prišla ob pravem času. Fajonova se je zavedela, da bo septembra 2009 potekel njen drugi mandat dopisnice v Bruslju in da ji ga ne bodo podaljšali. Še zlasti ker takratno vodstvo RTVS ni bilo navdušeno nad njenim novinarskim delom, zato si je iskala novo službo in jo dobila v politiki. Medtem ko se je potegovala za evropsko poslanko, je še naprej želela prejemati novinarsko plačo in druge ugodnosti dopisnika. Toda na RTVS so jo predčasno odpoklicali s tega delovnega mesta in jo hkrati obvestili, da ne bodo več plačevali najemnine za njeno bruseljsko stanovanje. Želeli so tudi, da vrne kavcijo, ki jo je zanjo plačala RTVS, sicer ji bodo stroške odbili od njene (zadnje) aprilske plače. Fajonova se je sklicevala na pogodbo, ki ji omogoča odpovedni rok, čeprav je bila junija izvoljena v Evropski parlament, kjer prejema veliko višjo plačo. Na koncu se je dogovorila za ohranitev delovnega mesta v kulturni redakciji Radia Slovenija, kamor se lahko vrne po končani politični karieri.
Kako je zrušila Lukšiča in Bratuškovo
Znano je, da je njena kandidatura povzročila nemir v stranki, saj so se na dobro plačanem položaju v Bruslju videli mnogi člani z dolgoletnimi političnimi izkušnjami. Zlasti poslanki Breda Pečan in Darja Lavtižar Bebler naj bi bili nad Pahorjevo odločitvijo zelo užaljeni, sploh ker je bolj zaupal nekdanjemu politiku LDS Zoranu Thalerju in Fajonovi, ki prav tako ni bila članica stranke. Pozneje se mu je ta samovolja vrnila kot bumerang, saj je bil Thaler zaloten pri sprejemanju podkupnine, zaradi česar je bil tudi obsojen in v zaporu. Namesto njega je v Evropski parlament prišla Mojca Kleva Kekuš, ki še vedno uživa zelo veliko podporo zlasti mlajšega dela članstva. Fajonova je v njej videla konkurentko za naslednji mandat, zato se je tudi sama včlanila v SD in leta 2012 postala podpredsednica stranke (skupaj s Klevovo). Obe sta hoteli biti prvi na listi, na koncu je to postal takratni prvak Igor Lukšič, Fajonova je bila druga, Klevova pa tretja. Nato je bila Fajonova izvoljena na podlagi preferenčnih glasov in tako odrinila Lukšiča, saj je SD dobil le en mandat. V ozadju so bile sile, ki so se hotele znebiti Lukšiča z vrha stranke, ker je kritiziral ustanavljanje novih strank in njihove »strice« iz ozadja. Že nekaj mesecev prej se je zbrana družba »starih stricev« z Milanom Kučanom na čelu v gostilni Rajh v Prekmurju dogovorila, da bodo Lukšiča zamenjali z Dejanom Židanom, kar se je po evropskih volitvah tudi zgodilo.
Nenavadno je, kako je Fajonovi uspelo, da jo je stranka kandidirala za evropsko komisarko ob takratni premierki Alenki Bratušek in zunanjem ministru Karlu Erjavcu. Še bolj neverjetno pa je, kako je po polomu Bratuškove sama postala najbolj zaželena izbira za evropsko komisarko. Bila je najbolj odgovorna za najbolj neprijetna vprašanja, ki jih je Bratuškova dobila na zaslišanju v Evropskem parlamentu, saj so jih postavljali iz njene (socialistične) poslanske skupine. V skrbi, da Evropska komisija zaradi odstopa Bratuškove ne bo izvoljena, je vodja poslanske skupine Evropske ljudske stranke Manfred Weber že začel nagovarjati slovenske poslance, naj podprejo Fajonovo. A zadnji hip se je »prebudil« premier Miro Cerar in predlagal svojo kandidatko Violeto Bulc, njej pa je podporo v Evropskem parlamentu zagotovil nekdanji evroposlanec Jelko Kacin, zdaj veleposlanik pri Natu. Vsekakor bi bilo nenavadno, če bi Fajonova postala komisarka zgolj s petletnimi izkušnjami evropske poslanke, četudi je podpredsednica poslanske skupine.
Varovanka trde levičarske linije
Komisarska kandidatura Fajonove nam kaže njeno izjemno ambicioznost, zato tudi ne bo presenečenje, če bo naskočila tudi najvišje funkcije v Sloveniji. Sploh ker jo lahko zelo pogosto vidimo v domovini. Najbolj odmevna je bila njena udeležba na shodu v podporo migrantov na Kotnikovi ulici v Ljubljani, kjer je tik ob njej stal Kučan. Ta se je decembra lani udeležil ustanovnega kongresa Foruma starejših SD, ki ga vodi Franc Hočevar, nekdanji svetovalec predsednika Danila Türka. In prav na pobudo Foruma starejših je Fajonova pisala predsedniku Evropskega parlamenta Martinu Schulzu in v pismu nasprotovala spominski tabli izvensodno pobitim Slovencem in ljudem drugih narodnosti, za katere postavitev v poslopju EP se je zavzel evropski poslanec ELS/SDS Milan Zver. Fajonova sicer pravi, da nima političnih ambicij v stranki oziroma v Sloveniji, toda enako je zatrjevala glede komisarstva. Med svojimi evropskimi socialističnimi kolegi spada v bolj radikalno linijo (je tudi za bolj odprto migrantsko politiko v nasprotju s Schulzem, pri tem je zelo blizu Združeni levici), v Sloveniji pa daje videz zmerne evropske političarke, čeprav uživa največjo podporo prav v krogih najbolj zadrtih levičarjev iz SD, Foruma 21 in policijsko-obveščevalnih krogih. Pogosto jih je videti v gostilni Breza v BTC v Ljubljani, večkrat pa je tam tudi Fajonova, ki o svojih slovenskih ambicijah »ne ve« ničesar.
Na zadnjem kongresu SD januarja lani je v boju za podpredsednico za nekaj glasov premagala Klevovo, novi redni kongres pa naj bi bil šest mesecev po naslednjih državnozborskih volitvah. Za zdaj javnomnenjske ankete stranki dobro kažejo, zato je Židan dokaj trdno v sedlu, toda izkušnje z Lukšičem kažejo, da se lahko stvari hitro spremenijo in da so lahko ankete zavajajoče. Če bi Fajonova prevzela stranko na izrednem kongresu in nastopila na državnozborskih volitvah, bi jo v Evropskem parlamentu zamenjal Lukšič. In če ne bi prevzela funkcije v vladi, bi še vedno lahko nastopila na evropskih volitvah leta 2019. Možno je tudi, da svoje ambicije hrani za naslednji mandat oziroma predsedniške volitve leta 2022, ko se bo Pahorju iztekel skoraj gotovi drugi mandat. Ni pa nujno, da bo takrat še tako zelo priljubljena.