Ob domislici, naj predsednik Barack Obama ne le sprejme, temveč pri sebi celo obdrži našega predsednika vlade Boruta Pahorja, Slovenija pa bo v zameno sprejela ne le enega, temveč kar vse teroriste iz Guantanama, bi bili še pred dvema letoma zgroženi številni Pahorjevi volivci. Danes se ne zgane nihče, prej nasprotno. Zaradi šale, ki je zaokrožila po prenosnih telefonih, se vsi odobravajoče nasmihamo in prikimavamo, čeprav predlog sploh ni smešen, prej tragičen, ker kaže, v kako brezupnem stanju smo se znašli državljani in država.
Da je pod Pahorjevo vladavino in s samim Pahorjem, ki prodaja učinkovito delovanje vlade s številnimi, tudi z večkrat na teden sklicanimi tiskovnimi konferencami, na katerih ima ob hihitanju navzočih novinarjev enourni nastop, nekaj zelo hudo narobe, vedo že vrabčki. O tem, kaj vse bi morali storiti, da bi bilo drugače, so mnenja zelo različna, kar je tudi prav, ni pa prav, da mnogi še vedno raje resno razmišljajo v okviru neresne in tragikomične šale o zamenjavi Pahorja s kakšnim teroristom. To jim nato iz varne,»cinične distance« omogoča, da se norčujejo iz vsakega vsaj malo resnega predloga ter ga mimogrede prikažejo še kot resno grožnjo.Tako se ti kaj lahko zgodi, kot se je denimo podpisani pred nekaj dnevi, da si zato, ker razmišljaš o nujnosti razpisa predčasnih volitev, kar je sicer zaradi interesov poslancev na meji mogočega, malodane označen za terorista, za spodbujevalca bombnih napadov. Nič ne pomaga, če poveš, da bi bile povsem dovolj tudi mirne demonstracije, prav takšne, kot jih pozna zahodni demokratični svet, kamor se tako radi uvrščamo in ki je za slovenske politike, kot sta Tone Rop in Milna M. Cvikl, kot Indija Koromandija, saj jih tam za nekdanje politične usluge čaka izjemno dobro plačana funkcionarska služba. Ker je vsak še tako nedolžen predlog, preden je izrečen do konca, že v kali poteptan, se čedalje bolj pogrezamo v šale, izgubljamo se v cinični distanci, živimo v čudnem sočasju, v katerega se je, kot je že pred več kot desetletjem v Egiptovskih loncih zapisal pisatelj Jančar, zgrnila vsa nerazrešena preteklost, meglena prihodnost in kaotična preteklost, in hkrati v prostoru, ki je že tako poln, da je že prazen.