Po spletu je celo krožila trditev sodelavca poslanske skupine NSi, da lažem, ker sem zatrjevala, da se arhivi zapirajo. Začudena sem že nad izborom besed. Tudi če bi se motila – kar se pa nisem, kot vemo najpozneje odkar je začela novela veljati –, to ne pomeni, da lažem. Zavzemala sem se za to, da volivci novelo arhivskega zakona zavržejo, ker arhive zapira. To so sicer tudi naredili, vendar ni bil dosežen potrebni kvorum, ker ni šlo zadostno število ljudi na volišča.
Vedno in povsod sem povdarjala, da novela samo navidezno odpira arhive, ker sicer daje na razpolago fonde, ki so bili prej zaprti, hkrati pa zapira večji del dokumentov, ki so bili raziskovalcem brez vsakih omejitev na voljo dolga leta. Novela ovira raziskovenje polpretekle zgodovine in to je tudi njen namen.
Vedno več dokumentov je prihajalo na dan, ki so obremenjevali nosilce prejšnjega režima in zato so nekateri čutili potrebo, da preprečijo, da se to nadaljuje. Namen novele je zapiranje osebnih podatkov nosilcev javnih služb totalitarnega režima, torej tistih, ki so kršili človekove pravice. Vprašanje, ki se mi zastavi je seveda, zakaj Ljudmila Novak tako krčevito zagovarja to novelo.
Težave so se pokazale takoj, ko je začela novela veljati. Arhivsko gradivo se zapira in pri pridobivanju dovoljenj so velike časovne ovire. Marsikateri raziskovalec bo prenehal, ker čakanja ne bo preživel. Očitno gospa Novak nima pojma, kako poteka raziskovalno delo, če misli, da gre v arhivih za čakalne dobe, ki so pač vsepovsod normalne.
Vsak raziskovalec lahko naroči na dan pet fasciklov in vsak fascikel mora arhivist po novem odpreti in preveriti, če so v njem občutljivi osebni podatki. Število arhivistov je zelo omejeno in po novem, ko ne gre samo za udbovski arhiv kot doslej, ampak za celotno gradivo vojnega in povojnega časa, se s tem delom ukvarja kar nekaj arhivistov v Arhivu Slovenije. Ni potrebna velika fantazija za to, da izračunamo, kaj se zgodi, če večje število raziskovalcev naroči pet fasciklov na dan – in to recimo v dobi samo enega meseca.
Seveda pa ne gre samo za Arhiv Republike Slovenije, isto velja za vse druge javne arhive, Arhiv Slovenije je že z delom, ki ga povzroča novela, preobremenjen, kmalu bo zasut. Seveda digitalizacija te problematike ne odpravi. Vsak raziskovalec lahko naslovi prošnjo na Arhivsko komisijo, kar pa vseeno pomeni, da morajo arhivisti najprej ugotoviti ali vsebujejo fondi, ki jih potrebuje, občutljive osebne podatke. Arhivska komisija prošnji lahko ugodi, ni pa nujno. Sedanja arhivska komisija je raziskovalcem naklonjena, naslednja morda ne bo.