Kakšno vrednost ima Jeruzalem, je v filmu Nebeško kraljestvo vprašal vitez Balian iz Ibelina sultana Saladina, ko je ta oblegal starodavno mesto in se na koncu pogajal o njegovi predaji. Nobene, je z nasmeškom odgovoril Saladin. A čez trenutek pomenljivo dodal: Vso. 

Literarna primera je kot naročena za vprašanje, ki se ne nanaša na zavzetje svetega mesta treh monoteističnih religij, ampak na RTV Slovenija.

Kako pomembna je za vsakokratno oblast, za vladno koalicijo oziroma politične stranke? Očitno zelo, sicer se okoli nje ne bi vsakih nekaj let vnel tako srdit spopad med obema političnima taboroma, med levimi in desnimi, med janšisti in antijanšisti. Kot da je nacionalka nekakšna trofeja, kot da nadzor nad tem medijskim mastodontom pripada zmagovalcu.

RTV Slovenija je v medijski krajini res nekaj posebnega. Po njej stegujejo roke levi in desni politiki že vse od leta 1990. Prvi generalni direktor, ki ga je nastavila demokratična oblast, je bil bivši disident in pisatelj Žarko Petan. Ker sem ga poznal, vem, da je bil doslej edini intelektualec na čelu nacionalke v zgodovini.

Tisti, ki so prišli za njim, so potrdili nenapisano pravilo, da je vsako novo vodstvo slabše od prejšnjega. Čudna so pota evolucije na Kolodvorski. Kadrovska politika RTV Slovenija, ki jo tako ali drugače diktira vladajoča politika, je v glavnem precejšnje razočaranje.

Če k temu prištejemo vztrajno padanje profesionalnih standardov in kvalitete novinarskega dela, potem je razumljivo, zakaj se je na Kolodvorski v desetletjih oblikovala posebna mikroklima. Večina zaposlenih stoično opravlja svoje delo, marsikdo dela le toliko, da nekaj dela, zgodba zase je peščica novinarskih aktivistov, večinoma gravitirajo na levo, čeprav je tudi nekaj izjem. Prav ti »talibani« skrbijo, da ima politika vpliv na nacionalko.

Prav ta fanatična manjšina je zaslužna, da se na RTV Slovenija vsakih nekaj let ukvarjajo z iskanjem notranjih sovražnikov, da levi in desni politični gospodarji svojim novinarskim podanikom šepetajo, kaj naj počnejo, da bi zagrenili življenje nasprotni strani.

Vse do leta 2022 je ne glede na dolgoletno kolobarjenje med levimi in desnimi na RTV veljalo nenapisano pravilo, da se po menjavi oblasti počasi zamenja vodstvo in ključne urednike, ne pa tudi celotnih uredniških ekip.

Vedno je bilo najbolj na udaru uredništvo informativnega programa, vendar je Golobova vlada, kjer so medijsko politiko krojili Rdeči Kmeri iz Levice, naredila še korak več – tudi ob asistenci ustavnega sodišča: lotila se je obsežne kadrovske čistke, ki je za razliko od preteklih posegla tudi na nižje nivoje.

Odpuščali so novinarje, ki so tako postali kolateralna škoda obračuna z »janšisti«. V imenu depolitizacije so mirno kršili pravice delavcev in jih nezakonito metali na cesto. Na uredniške položaje so prišli politično všečni kadri, pri čemer se nihče ni pretirano ukvarjal z njihovimi vodstvenimi zmožnostmi ali organizacijsko sposobnostjo.

Depolitizacija RTV, ki jo je sprožila leva vlada, se bo po naravi stvari kot bumerang vrnila in tokrat koristila – desnici. Ni nujno, da se bo premier ponovno in osebno lotil napada na javni zavod, saj se za vlogo ovna, ki bo razbijal vrata Jeruzalema na Kolodvorski, ponuja Zoran Stevanović.

V imenu resnice bo vlada torpedirala zloglasni RTV-prispevek in s tem finančno tako oslabila javni zavod, da se bo njeno vodstvo prisiljeno pogajati o predaji. Kajti v nasprotnem bo sledil bankrot, kar je idealna pot do grškega scenarija, ki ga nekateri v Janševi vladi vidijo kot najboljšo rešitev za »discipliniranje« nacionalke: ne bodo se borili zanjo, ne bodo jo frontalno napadli, ampak jo bodo pustili izkrvaveti. Na ruševinah bankrota bo nastala nova RTV-hiša, ki bo zaposlila le tiste novinarje, ki bodo po okusu oblasti.

160 novinarkam in novinarjem informativnega programa RTV Slovenija se takšne ideje ne zdijo smešne. Še manj jih zabava peščica levičarskih aktivistov, zaradi katerih se je nacionalna RTV pred štirimi leti znašla v vlogi volilnega plena Golobove vlade.

Histerično preganjanje »janšistov« in desničarjev je sprožilo verižno reakcijo, ki bo zdaj, ko je oblast v državi prevzel Janša, vodila do nasprotnih učinkov – in to brez kakršnegakoli spreminjanja pravil. Desnica bo osvojila Kolodvorsko s pomočjo sistema, ki ga je vzpostavila levica.

Izvirni greh ni samo denar, torej dejstvo, da je RTV Slovenija finančno odvisna od vlade. V resnici gre tudi za mentaliteto podrejanja, ki so jo uredniki in novinarji nacionalke brez odpora sprejeli in ponotranjili do te mere, da se jim zdi normalno, če so državni medij in če si jih politiki lastijo. Kdaj se bodo kolegice in kolegi temu uprli?

Ne bi bilo slabo, če bi najprej k vragu poslali levičarske aktiviste, ki so si v zadnjih letih sprivatizirali javni medij, potem pa lahko kolektivno sporočijo politikom vseh barv, da naj se gredo svojo sveto vojno kje drugje in nacionalni medij pustijo pri miru.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.