Šuklje svari pred Milanovićem: Kot premier je zahteval, naj Hrvaška razdre sporazum o arbitraži

V analizi volitev Šuklje sicer meni, da sta zmagovalca dva - ob zmagovalcu volitev Milanoviću tudi predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković. "Milanović, ker je premagal dosedanjo predsednico Kolindo Grabar-Kitarović, ki je vsaj zadnji dve leti svojega aktualnega mandata namenila pripravam na nove volitve, Plenković pa, ker je s potrebno politično spretnostjo uspel v podporo novim predsedniškim željam Grabar-Kitarovičeve vključiti tudi vse svoje nasprotnike znotraj stranke," pojasnjuje.

"Če bi Grabar-Kitarovičeva zmagala, bi dober del zmagovalnih zaslug lahko pripisal sebi, ker da mu je uspelo ponovno poenotiti vodstvo stranke, sedaj, ko je volitve izgubila, bo lahko krivdo razdelil tudi na svoje strankarske nasprotnike. Ter jo bo tudi delil počasi in s stalnim opravičilom, da je hrvaško predsedovanje EU prva in edina prednostna naloga vlade," je prepričan Šuklje.

"Grabar-Kitarovićevi je uspelo izgubiti podporo v največjih mestih Hrvaške in tudi v prestolnici. Milanović pa je zmagal, ker so bili volivci naveličani Grabar-Kitarovićeve, njenega pojavljanja, prepevanja, poudarjanja lastne enostavnosti in ljudskosti, popačenega nogometnega zanosa in povezav z osebami, osumljenimi korupcije," pojasnjuje analitik.

Milanović je po njegovem mnenju zmagal tudi zato, ker je skorajda nekakšna stalnica hrvaških predsedniških volitev kohabitacija, torej delitev vpliva obeh velikih strank in ne poenotenje moči ene stranke na mestu predsednika vlade in predsednika države.

"Plenkoviću bi morala biti Grabar-Kitarovićeva v primeru zmage zelo hvaležna in bi bil tudi zato njen nesporen šef v pristojnostih, ki jih ima predsednik Hrvaške, zlasti v zunanji politiki ter na področju oblikovanja in izvajanja obrambne ter notranje varnostne politike. Odgovora, kako se bo lahko pogovarjal z Milanovićem še ni, vendar bodo to pogovori z manj presenečenji. Bolj politično predvidljivi," meni Šuklje.

"Ob zunanjepolitičnih namerah je v predvolilni tekmi predvsem izstopala Milanovićeva napoved, da bo ena njegovih prednostnih nalog dvigniti odnose z Slovenijo na višjo raven. Tu velja biti zadržan," je prepričan Šuklje.

Kot opozarja, Milanovića spremljata vsaj dve težavi - prva je t. i. mokriški sporazum, ki ga je leta 2013 podpisal s tedanjim slovenskim premierjem Janezom Janšo. "S podpisom se je Milanović kot predsednik hrvaške vlade zavezal, da bo država zamrznila sodne postopke v EU proti nekdanji zagrebški podružnici Ljubljanske banke, memorandum ratificirala v parlamentu in ga kot mednarodno pogodbo vnesla v svoj pravni red. Nič od tega, razen da je slovenska vlada izpolnila svoj del dogovora ter pravočasno ratificirala pogodbo o članstvu Hrvaške v EU, se ni zgodilo," spominja Šuklje.

Druga težava je povezana z zadnjimi dnevi oktobra 2009, ko je takratna hrvaška premierka Jadranka Kosor sporočila, da sta s slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem zaključila pogovore o sporazumu o arbitraži in da bo predlog poslala v hrvaški parlament.

"Takrat je želela posebej govoriti tudi z vodjo parlamentarne opozicije Milanovićem. Njegov odgovor je bil kratek, da s Kosorjevo ne namerava govoriti, saj da gre za diplomatski in pravni zmazek, ki vsebuje dve bistveni napaki. Prvo, da je arbitražno sodišče edino pooblaščeno za tolmačenje sporazuma, in drugo, da sporazum ob zahtevi po stiku slovenskega in odprtega morja, določa tudi, da noben enostranski dokument ali dejanje po 25. juniju 1991 za sodišče ne bo imel pravnega pomena. Konec julija 2015 je kot predsednik vlade zahteval, naj Hrvaška razdre sporazum o arbitraži," še spominja Šuklje.

"Zato velja danes ob oceni, kaj za odnose s Slovenijo pomeni Milanovićeva izvolitev, predvsem spremljati in opazovati, kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih," je še opozoril Šuklje v analizi za STA.