Kako komentira razmišljanje pri delu javnosti, da se je zdaj zgolj potrdilo, da je velik del kulturniške scene pač zapit ali drogiran in devianten? Že iz naše zgodovine je razvidno, kako vidimo kulturnike, umetnike, pojasni dr. Musil. Na sploh je v zahodnem svetu precej razširjena predpostavka, da se umetnikom pripisujejo določene značilnosti. Kreativnosti je gotovo upravičeno ena od njih, poleg tega se jih ima za nekonvencionalne, impulzivne, odprte za nove izkušnje v vseh pogledih. Umetnost je sama po sebi polje, ki je odprto. Če smo »običajni« ljudje ujeti v normativnost, je pri umetnosti to bolj razpršeno.
Kaj je po mnenju profesorja psihologije privlačilo dekleta, da so se udeleževale Smodejevih zabav, na katerih je bilo med prisotnimi kulturniki obilo droge in alkohola, kot smo izvedeli zdaj, pa naj bi se dogajale tudi spolne zlorabe. Če želi mlad človek iti po poti, da bi postal umetnik, ni nobenih usmeritev, kakšen moraš biti in kaj umetniki v intimnem svetu so, razloži profesor. Kako torej med njimi potekajo odnosi.
Razpoznaš pa zunanje znake te družbe: prisostvuješ dogodkom in temu slediš. Na t. i. afterpartyjih je potem, kot kaže, mnogo deklet doživelo mešanico šoka in spraševanja, ali gre pač zgolj za odnose, ki pritičejo tem kulturniškim oziroma umetniškim krogom. Del jih je enostavno sprejel, da tako stvari potekajo. A ni mogoče trditi, da je to prevladujoča norma. Večina umetnikov, kulturnikov ni podvrženih deviacijam.
Kako je mogoče, da so dekleta sploh postala »plen« spolnih predatorjev (po izpovedih na družbenih omrežjih naj bi imel Smodej »pomočnike in pomočnice«). Tudi, če so se z njimi zapletle v kakšne (spolne) odnose, zakaj niso pravočasno postavile meje? Večina spolnih predatorjev »tipa«. To izhaja tudi iz izkušnje novinarke in publicistke Maje Megla s slikarjem Romanom Uranjekom, kar je pred nekaj dnevi razkrila javnosti. Pomeni, da gredo s svojimi spolnimi željami postopoma naprej. Ko vidijo, da dekle neko ravnanje sprejme, gredo naslednjič korak dlje.
Pri mnogih dekletih, ki zdaj objavljajo svoja pričevanja glede Dušana Smodeja, pa zaradi omamljenosti sploh ne gre za vprašanje konsenzualnosti. Ko dekleta stvari razčistijo in ugotovijo, da so bile dejansko spolno zlorabljene, jih preplavijo različna čustva. Sram, krivda, obžalovanje … V ozadju pa je še vedno misel, »kaj pa, če je to prav«, torej nekaj, kar pač pristaja tej subkulturi. Kaj, če je to modus vivendi.
Zaradi vsega tega se še toliko težje odločajo za prijavo na policijo. Družbena omrežja ponujajo varno cono za anonimne izpovedi, ki lahko nadomestijo uradne prijave. Res je pri tem vedno past, saj se pojavi vprašanje, kaj je res in kaj ne. Sicer se pri žrtvah raznih zlorab v delu javnosti vedno pojavi vprašanje njihove verodostojnosti. A konkretna pričevanja se zdijo avtentična, meni Musil.
Glede na to, da so uveljavljenega slikarja Uranjeka opisali kot nekakšnega mentorja in tudi občudovalca Dušana Smodeja, s katerim sta imela kljub veliki razliki v letih zelo tesen odnos, nas je zanimalo: če drži, da je samomor Uranjeka povezan s spolnimi deviacijami njega in Smodeja, v katerih so bile ženske žrtve, kako gre to skupaj s podobo, da naj bi bil v resnici mila umetniška duša, kot ga opisujejo nekateri.
Dr. Musil ugotavlja, da se zdaj Uranjek v medijih prikazuje izrazito črno-belo. Ponekod poudarjajo zgolj njegove pozitivne plati, drugje so zgolj pričevanja o delu njegove temne, skrite osebnosti. Gotovo je bil kompleksen. Možno je, da je druženje s Smodejem obnašanje pri njem potenciralo, a stvari so se dogajale očitno že zdavnaj prej. Lahko ga vidimo kot umetnika, ki je bival na sceni, kjer so stvari precej fluidne. Recimo glede spolnosti in opojnih sredstev. Njegova uveljavitev kot umetnika je lahko to še podžgala, kar se dogaja pri mnogih priznanih ustvarjalcih.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
