Strojna tovarna Trbovlje nekoč zasavski ponos, danes ruševine

Če so si dolga povojna leta v tovarniških prostorih delavci služili precej trd kruh, vse do nekaj let po razpadu Jugoslavije, bodo mogoče že v naslednjem letu nazaj prinašali evre. Na prostorih nekdaj ene  najbolj znanih strojnih tovarnah daleč naokoli, bo namreč zrasel velik trgovski center. Kljub temu, da je trgovin v celotnem Zasavju že sedaj veliko.

Pravzaprav le še tisti, ki gradijo trgovske centre, v Zasavju nimajo težav v zadnjem desetletju s precej ekološko naravnanimi prebivalci. Kakor koli, strojna tovarna je kmalu po izgubi nekdanjega jugoslovanskega trga začela propadati, še bolj, ko so se začeli zapirati zasavski rudniki rjavega premoga. Ravno na premogovništvo je bil vezan največji del proizvodnega procesa. Čeravno se je vedelo, da bo Jugoslavija slej ko prej razpadla in tudi, da bo počasi konec s pridobivanjem premoga, ne vodstvo nekdanje STT, ne državna in občinska politika niso storili kaj dosti, da bi se industrija v Zasavju ohranila.

Svetel zgled so mogoče le hrastniška Steklarna, Kemična industrija, izlaški ETI in mogoče še kakšno manjše podjetje, ki je zraslo tudi na znanju in tradiciji STT. Če za nekdanjega župana Mirana Jeriča lahko rečemo, da v Hrastniku, ko je šlo za ohranitev steklarske in kemične dejavnosti, ni imel pred očmi le ekologijo, ampak tudi socialo in ekonomijo, tega ne moremo reči za druge zasavske župane. Iz mest bolj kot ne delajo spalna naselja, v smislu, tu pri nas bo čisti zrak, tu bomo živeli, na delo pa se bomo vozili v Ljubljano oziroma izven Zasavja.

Ko se pojavi kakšen zainteresiran podjetnik, ki bi v Zasavju zagnal neko proizvodno dejavnost, naleti na kup težav. Tudi take v smislu, smradi in obratuj  kje drugje. Mi, Zasavci, smo tako in tako že v preteklosti živeli v nezdravem in zasmrajenem okolju. Naj zdaj še drugi. Nekaj okrog ohranjanja rudarstva in industrije se je v Trbovljah trudil tudi nekdanji župan in poslanec Bogdan Barovič, ki pa v vrhu politike, oz. v Ljubljani, ni imel nikoli toliko vpliva, kot recimo Jerič, ki je prihajal iz bazena dolga leta pri nas vladajoče LDS.

Barovič pa je bil le član stranke SNS, večne opozicije in temu primerno z manjšim političnim vplivom, da bi lahko storil kaj več. Kakor koli že, ob rušenju nekdanjih proizvodnih  in drugih stavb nekdanje STT, pogovor z ljudmi, ki so nekoč v STT služili trdi kruh, nanese tudi na vsa druga zasavska podjetja, ki so po osamosvojitvi prenehala delovati: Deloza, Lisca, Mehanika, Iskra, Sijaj, Termoelektrarna, Cementarna, rudniki... Zakaj v Zasavju ni prišlo do pravočasne preusmeritve iz težke industrije vezane na premogovništvo, se bodo mnogi še dolgo spraševali. Denar iz naslova zapiranja rudnikov je bil namenjen tudi za to. Ne le za socialni del pri odpuščanju delavcev in za sanacijo površin.

Veliko milijonov so župani porabili tudi za krasitve mest in za silne zabave ob občinskih in drugih praznikih, ki jih ne bi zavidali tudi najbogatejši iz bogatejših držav. Kruha bolj malo, iger pač.