Prve septembrske dni nam je polepšala novica, da se je premier Borut Pahor znova – in to že tretjič v tem letu – odpravil v prijateljsko Ljudsko-demokratično džamahirijo Libijo. Pahor je v Tripoli, kjer se je udeležil slavnostne večerje ob 41. obletnici libijske revolucije, tokrat odpotoval na povabilo libijskega voditelja Moamerja Gadafija.
Slednji je pred dobrimi štirimi desetletji kot 27-letni stotnik poveljeval skupini sedemdesetih vojaških poveljnikov, ki je 1. septembra 1969 v Libiji izvedla državni udar. Da je po več kot štiridesetih letih bratski vodja revolucije – tak je Gadafijev uradni naziv – še vedno najvidnejši libijski voditelj in daleč bolj znan kot predsednik države Zentani Muhamed az-Zentani, je gotovo navdihujoče tudi za predstavnike slovenske tranzicije, ki pa tega le nočejo odkrito priznati. Borut Pahor zato poudarja, da gre za gospodarsko usmerjen obisk. Uradno sporočilo iz premierjevega kabineta govori o utrjevanju prijateljskih odnosov med državama, ki se kažejo v intenzivnem gospodarskem sodelovanju. Po domače povedano pa je premier odšel v Libijo lobirat za posle naših gradbincev. Katerih, ni želel eksplicitno povedati, a neuradno se ve, da se bo največ nateklo v piskrček Zidarjevega SCT, kar je krivično do drugih predstavnikov gradbenega lobija, posebno še do Hilde Tovšak, ki je prav zaradi pomanjkanja premierjeve asistence prisiljena grdo ravnati z upniki in zaposlenimi in ji zato nastavljajo celo bombe.A treba je vedeti, da je slovenski premier dal vse od sebe, pojedel, kar so položili predenj, in iztržil, kolikor se je dalo. Konkurenca je bila namreč zelo huda. Poleg Pahorja so se večerje udeležili tudi voditelji drugih držav, in sicer hrvaška premierka Jadranka Kosor, srbski predsednik Boris Tadić, član predsedstva Bosne in Hercegovine Haris Siladžić, italijanski zunanji minister Franko Fratini, poleg teh pa še predsedniki oziroma premierji nekaterih afriških držav. Domnevati je mogoče, da nihče ni prišel brez kakšnega posebnega interesa. Državniki, katerih države od Libije ničesar ne potrebujejo, so ostali doma, tako kot se je zgodilo že lani, ko so bili povabljeni na praznovanje 40. obletnice libijske revolucije. Praznovanja obletnic revolucij dandanes pač niso več priložnost, ki bi jih voditelji demokratičnih držav izkoristili brez prave potrebe. Po poročanju hrvaških medijev sodeč je Jadranka Kosor svoj obisk v Libiji izkoristila za to, da se je seznanila z načrti in problemi libijskih podružnic hrvaških firm. Medtem pa srbski mediji poročajo, da je bil njihov predsednik Tadić tam iz bolj poduhovljenih razlogov. Prav Libija predseduje Generalni skupščini Združenih narodov, ki bo čez nekaj dni razpravljala o srbski resoluciji o Kosovu.
Medtem ko je premier Borut Pahor s svoji udeležbo počastil eno revolucijo, je doma bila druga. Njegova ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs je vpeljala revolucionarno novost pri metodi ugotavljanja večinskega deleža. Ko je postalo jasno, da dvaindvajset od skupno devetindvajsetih sindikatov javnega sektorja ne bo podpisalo aneksa h kolektivni pogodbi, je ministrica ugotovila, da za veljavnost te pogodbe oziroma aneksa k njej zadostujejo že podpisi predstavnikov sindikatov vsaj štirih različnih dejavnosti, ki pa morajo skupaj pomeniti več kot štirideset odstotkov zaposlenih v javnem sektorju. To pa je nekako toliko, kot jih predvidoma pomeni sedem sindikatov – od tega šest, se pravi vsi sindikati Konfederacije sindikatov javnega sektorja, ki jo vodi Branimir Štrukelj – ki so pristali na vladno ponudbo. Čeprav gre za genialno potezo, velja pripomniti, da se je ministrica Krebsova pri tem morda prenaglila. Že res, da je vlada, kot se zdi ta trenutek, še sposobna zbrati štiridesetodstotno podporo sindikalnega članstva, a kdo ji zagotavlja, da jutri ne bo treba sprejeti sklepa, da tudi trideset ali celo manj odstotkov že pomeni večino.
Ta neprijetni trenutek resnice je na nekaterih področjih že napočil. Denimo, ko gre za podporo vladi, ki jo ta trenutek podpira samo še triindvajsetodstotna večina. V tej luči je zanimiva izjava vodje skupine dvaindvajsetih sindikatov javnega sektorja Janeza Posedija, ki je na vprašanje, ali sploh kaj ve o tem, koliko javnost podpira poteze njegovih sindikatov, odgovoril z nasprotnim vprašanjem, ali vlada ve, koliko javnost podpira njene odločitve; potem pa naj kar sam odgovori, da najbrž ne, ker bi sicer delala drugače. Zanimiva misel. Pa vendar bi bilo še pomembnejše kot to odgovoriti na vprašanje, ali vlada ve, kaj dela. Glede na to, da je vladna ekipa že na polovici mandata, bi pričakovali, da ji uvid v strukturo in delo zaposlenih v javnem sektorju omogoča razmislek o tem, kateri segmenti tega sektorja so za kvaliteto življenja ljudi in urejenost družbe zares pomembni in kateri so tisti, ki bolj ali manj odpravljajo probleme, ki jih brez njih ne bi bilo. Tak uvid bi ji omogočal poglobljeno razumevanje potreb in kvalificirano odločanje, tudi ko gre za nujno (samo)omejevanje. Dokler pa tega ne ve, se reševanja vprašanja vzdržnosti javnih financ loteva kar počez, kot striženja žive meje. Poskusite tako obrezati jablano in videli boste, kaj bo rodila.