Stric iz ozadja: Selekcija, deratizacija, izolacija in prevzgoja

Naša Alenčica, ki smo jo kandidirali za premierko, se je tudi odlično izkazala. Njen govor je bil programski, tega pa desničarji niso mogli požreti. Bil je v stilu korenčka in palice: mi vam razvoj javnega sektorja, vi nam mir. Mi vam kulturno ministrstvo in vrečo brez dna, potem pa nehajte s kulturo. Govor je bil izjemno prefinjen, še Kučan bi težko zmogel kaj takega, čeprav je bila njena grožnja desničarskim kadrom, da naj se dostojno poslovijo (neki presranec jo je stisnil, še preden je postavila piko), nekako v stilu znamenitega Milanovega obračuna s Stanetom Kavčičem: če nisi naš, vozi. Če boš trmast, boš letel, pa še kaj hujšega te lahko doleti. Kavčič je imel srečo, da so ga naši samo ignorirali in špijonirali.

Pa Meršol pri tem ni imel ničesar, ker je takrat delal za BBC in je tesno sodeloval s Slovenci na tujem. Tudi Veno Taufer ni bil, ker je tudi delal za isto državotvorno stvar. Pesmi je pisal kasneje in smo mu dovolili tiskanje, čeprav bi ga v resnici morali zaradi stihov zapreti v ustanovo, a je za našo stvar naredil veliko. In tudi zdaj se je izkazal.

V resnici ne moreš vladati, če svojih kadrov nimaš povsod. Kdo bi si mislil od butastih desničarjev, da imamo na primer vajeti v slovenskem pencentru. Predseduje mu Marjan Strojan, prav tako delavec z BBC za našo stvar. Zelo pomembna uda pa sta Manca Košir, Titova pionirka iz njegovih soban na Brionih – dobra punca, uporabna, zdaj malo manj – in Francek Bučar, naš oficir iz Koroške, ki smo ga potem inštalirali še kao za šefa prve demokratične skupščine. Če ne bi imeli Spomenke Hribar, bi se res lahko zgodilo, da bi demokratična opozicija še zdaj vladala, a na Spomenko smo se iz takih in celo drugačnih razlogov lahko vedno zanesli. Do dandanašnjega. Genialno si je omislila tisto pravično in solidarno družbo, da smo se naši za trebuhe držali od smeha! Punca se je skorajda mladoletna upokojila z lepo penzijo, potem pa je šla razglašat pravičnost in solidarnost. In to naše ubogo ljudstvo ji je nasedlo. Hvala bogu, ker je bilo kar malo tvegano, da jo bodo vsaj kakšni spontani vstajniki, kamor je zahajala, za vsak primer malo zakrinkali – da jo bodo vprašali, kako in kaj. Pa je niso. So bili naši in spontani.

Naj se vrnem k našemu penu. Rekli smo, da je treba Janeza Janšo zabrisati ven, ker je našim najbolj trpečim kulturnikom, ki deset, petnajst let nimajo idej, da bi kaj ustvarili, to je človeško, hotel pobrati zadnji evro. In so Koširjeva, lepotica naša, pa Bučar, oficirčič naš, rekli, da Janša nečastno ravna s kulturo in da je priskrbel orožje, da smo se lahko osamosvojili, to pa je trgovina s smrtjo, zato so ga zabrisali ven. Lirična pesnica, ki piše v srce parajoče stihe o ljubezni in smrti ter o smrti in ljubezni že petdeset let – torej Neža Maurer, pa se je s tem kar po telefonu strinjala. Manca ji je menda rekla: Neža, Janšo bomo ven, ona pa, pa ga dajte, saj že dolgo ni napisal nobene balade. Neža je za hece, ni čudno, da je njena hčera postala klovnesa.

Naši smo v dvajsetih letih kao osamosvojitve ustanovili akademije – recimo akademijo Darka Štrajna, ki ne poučuje, ampak razglaša; pa mirovne institute, društva govedorejcev, gobarjev, kolesarjev, o integriteti, ljubiteljev vina, pa društva društev in zveze društev, pa šest zelenih in dve ekološki – in vse je naše. Povsod so naši. Iz zdaj moramo malo prebrskati, ali ni kdo od orto desničarjev, to so tako in tako vsi, v kakšnem od teh, da ga nesemo ven. Fizično, če je treba. Tudi z oboroženo silo delovnega ljudstva, o čemer govori antifašistični razglas ZZB NOV – v tujini so se menda režali, da se pri nas še kar gremo drugo svetovno.

 A mi potrebujemo to kontinuiteto, če ne drugega tako plačamo usluge in zasluge naših prvoborcev, ki jih je kakšnih petindvajset, preostali denar pa dobijo mlajši prvoborci od letnika 1967 naprej, ki jih po potrebi lahko pošljemo na fronto; številni so bili pomembni udi spontanih slovenskih vstaj. Naj se ob tej priložnosti zahvalim tudi Mitju Klavori za presunljivo militantne govore po mestih in vaseh.

Zdaj ko smo spet na oblasti, se je treba malo drugače zasukati kot pri ne-ve-kaj-bi-s-seboj Pahorjem. Tako kot je rekel tovariš Miheljak – potrebna je selekcija na vseh ravneh. Jaz dodajam še deratizacijo in izolacijo z nujno prevzgojo. Trajala bo deset let z obveznimi predmeti: 1. Osnove dražgoške bitke (Stanovnik, Repe); 2. Temeljni pojmi nove zgodovine (Pirjevec); 3. Teorija in praksa zaustavljanja desnice (S. Hribar, asistent Igor Vidmar); 4. KOKS – izhodišča za kulturno zgodovino perfomansov (Vuk Ćosić, s prevodom); 5. Filozofija metanja granitnih kock, teorija in praksa (Boris Vezjak, Kobal); 6. Spolni odnosi v komunizmu in v naslednji petletki – praksa (Keber, Rajgelj, Toš) in 7. Moralnopolitični kriteriji zaposlovanja (Bavcon, Butara, vaje pri Lukšiču).

P. S.: Zdaj bodo pri nas lačni samo otroci desničarjev. Pod Janšo je bilo narobe.