Minister za pravosodje Goran Klemenčič se lahko odloči za enega ali za drugega- njegova izbira bo lakmus papir glede odnosa do človekovih pravic
Člani sodnega sveta na čelu z dr. Markom Novakom so sporočili, kakšno je njihovo mnenje glede dveh kandidatov za funkcijo predsednika vrhovnega sodišča. Kot pravijo sta oba kandidata, tako vrhovni sodnik mag. Rudi Štravs, kot vrhovni sodnik mag. Damijan Florjančič, sprejemljiva kandidata, pri čemer je večjo podporo prejel Štravs. Pred kratkim so svoje mnenje o teh dveh kandidatih povedali tudi na vrhovnem sodišču, kjer sta ravno tako oba dobila podporo, pri čemer pa so vrhovni sodniki večjo namenili Florjančiču. Zdaj je na potezi minister za pravosodje Goran Klemenčič, ki po zakonu državnemu zboru predlaga kandidata za predsednika vrhovnega sodišča, izvolijo pa ga poslanci.
Zanimivo bo spremljati, za katerega kandidata se bo odločil Klemenčič, njegova odločitev bo namreč povedala ogromno o njegovi percepciji pravne države in človekovih pravic. Kot je znano, je bil Florjančič kot kazenski sodnik član senata vrhovnega sodišča, kjer je skupaj s sedanjim predsednikom Brankom Maslešo zavrnil zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevi Patria, ter dal tako še zadnji pečat za zaporno kazen za Janeza Janšo, Ivana Črnkoviča in Toneta Krkoviča.
Ustavno sodišče je pol leta kasneje sodbo zoper omenjene razveljavilo, pri čemer so ugotovili, da so sodniki na vseh instancah pri sojenju v zadevi Patria grobo kršili načelo zakonitosti, pa tudi načelo nepristranskosti sodišča. Florjančiča torej bremeni soudeležba pri kršenju ustavnih pravic vodji opozicije, kar ga že samo po sebi povsem diskvalificira za položaj predsednika vrhovnega sodišča. Ta funkcija je postala že tako ali tako hudo omadeževana z Brankom Maslešo, za katerega je prav Rudi Štravs s civilnega oddelka vrhovnega sodišča pred leti opozarjal, da se je navduševal nad ustrelitvijo prebežnika čez jugoslovansko- italijansko mejo.
Štravs na čelu vrhovnega sodišča bi torej pomenil diskontinuiteto glede Masleše, Florjančič pa je del sodnega »režima« in bi predstavljal zgolj kontinuiteto okostenelih vzorcev delovanja sodstva ter zaprtega miselnega kolektivizma s koreninami v nedemokratičnem sistemu.
