Komunistična revolucija in nato vzpostavitev 'diktature proletariata' oz. partije je bila že vse od ustanovitve KPJ njen glavni cilj, spreminjala pa se je taktika. Že leta 1920, ko je na vukovarskem kongresu povsem prevladala levičarska struja je uveljavila stališče, da so v državi zrele okoliščine za revolucijo. Cilj revolucije pa mora biti izbojevanje jug. sovjetske republike, vključene v mednarodno federacijo sovjetskih republik. Manjšina na kongresu, ki je menila, da razmere za revolucijo niso zrele, saj je dežela preveč kmečka in premalo proletarska je bila povsem poražena. Vsled takšnega programa in načina dela je KPJ prišla že zgodaj v konflikt z oblastmi stare Jugoslavije. Partija je zavračala, da bi konkurenca v liberalni ekonomiji lahko reševala težave in prinašala napredek. Za nesprejemljivo je imela tudi vsako alternativo pri reševanju socialnega vprašanja, bodisi socialistično, social-demokratsko, kršč. socialno... Tudi partijce, ki so kazali le majhne odklone od generalne linije so pošiljali v času Stalinovih čistk v SZ, kjer so končali v taboriščih ali bili pobiti. Prav tako so podpirali boljševiško čiščenje jug. emigracije v SZ. Teh žrtev je bilo bistveno več, kot pa žrtev konflikta med kraljevino SHS in KPJ. Kljub veliki gosp. krizi v 30. letih KPJ ni imela nikoli v času stare Jugoslavije velike podpore med ljudmi. Pred 2. svet. vojno v Sloveniji ni bilo dosti več, kot 1000, njenih članov.
Revolucionarno usmeritev KPJ je za nekaj časa drugače zastavila, ne pa tudi spremenila odločitev kominterne leta 1935, da je fašizem oz. nacizem sovražnik številka ena in da se je potrebno proti njemu povezovati tudi z drugimi strankami. Obenem je morala partija znotraj teh ljudsko-frontnih oz. antifašističnih koalicij krepiti svoj vpliv in zavračati vse pobude, ki bi ga zmanjševale. V stari Jugoslaviji so bile v ta namen izkoriščene vse možnosti legalnega delovanja v okviru raznih društev in seveda tudi ilegalno delo. Po sporazumu med Hitlerjem in Stalinom ( 1939 ), kateri je omogočil Nemčiji zasedbo Poljske, je bila ta politika opuščena in je povsem prevladala teza, da je nastopila imperialistična vojna, ki bo omogočila hitro izvedbo revolucije. Kdor je temu sporazumu in sovjetskim osvojitvam, ki so iz tega sledile, na Poljskem, Finskem in ob Baltiku, v Romuniji nasprotoval ( kot npr. Vodetova ) je bil iz partije izključen. Poleti 1940 so slov. komunisti v Vinjah, sprejeli na konferenci resolucijo, ki je naložila glavno krivdo za vojno na stran Velike Britanije in Francije. janez Titan, kateri je menil, da zamišljena revolucija povzroča preveč gorja se je takrat ločil od partije in ubral svojo disidenstko pot, ki pa se po vojni končala z njegovo smrtjo.
Ker je imela SZ na Balkanu velike interese in ker so se odnosi med Nemčijo in SZ začeli zaostrovati ( zaradi nemškega zagotovila, z nafto bogati Romuniji, da bo Nemčija branila njene meje - potem ko je del Romunije zasedla SZ, del Transilvanije pa je zase izsilila Madžarska ) in tudi poskus poravnave, ki naj bi usmeril sovjetske težnje iz Blakana proti Afganistanu in Indiji ni uspel, je kominterna dala proti koncu leta 1940 nova navodila KPJ. Partija mora naglašati gesla o obrambi sedanjih jug. meja in težiti za tem, da se ustvari zavezništvo med Jugoslavijo in SZ. Tako nemški, kot zahodni imperializem naj bi se predstavljala, kot nevarna, sporazum Hitler-Stalin pa kot tista poteza, ki je v 'interesu svetovne proletariata in njegovih revolucionarnih teženj'. V okviru te politike je tudi Kardelj takrat izjavil, da bodo komunisti sodelovali v obrambi domovine le, če bo to v interesu revolucije in SZ.
Prav tako je bil del te politike ustanavljanje društev prijateljev SZ. Partija se je povezala z nekaterimi manjšimi opozicijskimi skupinami, kot so bili levi sokoli in sindikalni del kršč. socialistov. Praktično so to bili vsi tisti ljudje ( razen Kocbeka ), ki so kasneje vodili OF. Partija je v vsem tem videla 'fazo zbiranja revolucionarnih sil', ki poteka pod njenim vodstvom.
V tem smislu ji je bil dobrodošel tudi angleško podprti Simovičev puč marca 1941, dasiravno je bila njena vloga pri demonstracijah bistveno manjša, kot so kasneje govorili, zlasti zato, ker so zamolčevali angažiranja mnogih drugih skupin. Ob nemškem in ital. napadu na staro Jugoslavijo je KPJ podprla obrambna prizadevanja države, hkrati pa naj bi njeni člani pridobivali med vojaki simpatije za SZ in njeno ureditev, kakor tudi za rev. usmeritev partije. Kapitulacijo jug. vojske so napritili 'gnilobi protiljudskih režimov' in dejstvu, da se le-ti niso vezali v zavezništvo s SZ. Ob tem so seveda izpustili, da je Simovičeva vlada poskušala dobiti od SZ podporo za nedotakljivost jug. državnih meja, a jo vsled sporazuma Hitler-Stalin ni dobila.
Z odporom proti okupaciji KPJ ni začela vse do napada na SZ. Izvajala je sicer nekatere priprave na ta odpor, ki jih je tesno povezovala z interesi SZ in z možnostjo, da bo vodil v revolucijo. V tem smislu je bila ustanovljena tudi PIF ( protiimper. fronta ), kasneje ob napadu Nemčije na SZ preimenovana v OF. Del partijske strategije je bila tudi vojna napoved zoper londonsko vlado, razglašena maja 1941. Kardelj je glede možnosti za odpor pred napadom na SZ menil, da bi se ta odpor moral nasloniti na Anglijo in bi bil torej nujno v službi reakcije, poleg tega bi potekal v okoliščinah, ki bi zahtevale mnoge žrtve med komunisti, ki bi jih kasneje lahko pogrešali pri revoluciji.
Ko je prišlo do napada na SZ se je strategija KPJ skladno z navodili kominterne, da 'je sedaj čas za domovinsko vojno', vrnila na izhodišča iz predvojnega antifašizma. Vsaj v Evropi je bilo tako. Ker so partije evrop. držav bile močno kompromitirane zaradi sporazuma med Hitlerjem in Stalinom so se dosti težje uveljavljale ( npr. v Franciji, ki je bila takrat že dobro leto pod okupacijo ). Zaradi utrjevanja 'pozicij za prihodnjo revolucijo', so bile pogosto, znotraj odpor. gibanj po Evropi element nestabilnosti, vendar se je navadno to potiskalo vstran zaradi skupnih vojnih interesov - ne pa vedno npr. v Grčiji 1944, ko je prihod Angležev ogrozil strategijo grške KP in je le-ta skušala izsiliti, da se dinamika 'prve faze revolucije' ne bi ustavila. V Jugoslaviji so sovjetski interesi na Balkanu in ugodne okoliščine ob razpadu države ( razkosanje dežele na več delov, nastanek ustaške NDH ) narekovali hitrejši rev. tempo. Obenem so neomajno verjeli v hitro zmago SZ in sovjetizacijo Jugoslavije - tiste, v svojih vrstah, ki so v hitrost zmage dvomili so pogosto celo likvidirali. Tako je KPJ lahko v prvi fazi bolj odločno uveljavljala svojo strategijo, kot ponekod drugod v Evropi. Poleg strategije, ki je omogočala izvedbo kom. revolucije, je bilo pomembno zlasti, da se zbira v odpor. gibanje vse tiste, ki sprejemajo trditev, da je oborožen boj potreben takoj in naj se izvaja, kar se da udarno, četudi to zahteva velike žrtve. Zlasti so takšna gesla tedaj pritegnila del mladine. To je bilo namreč v korist tako SZ, kot kom. revoluciji. Vse to in pa nekateri part. napadi na četnike v Srbiji okt. 1941, v smislu utrjevanja part. pozicij so pripeljali do spopada z Mihajlovičem oz. užiške bitke ( partizanski udarec po četnikih, zaradi njihovega načrta zasedbe Užic ). Tudi v Sloveniji, znotraj OF, so uvedli že takoj na začetku, v partizanske enote politične komisarje, prepovedali druge oblike odpora zunaj OF ( sept. 1941; pod smrtno kaznijo jan. 1942 ), zavrnili možnost koalicijskega značaja OF, partija je ustanovila obveščevalno službo VOS mimo OF in jo povsem kontrolirala, prav tako je kontrolirala tehniko in propagando OF... Ker so imeli že izpred vojne izdelano ilegalno mrežo in ker so bili SZ najbližje so v partiji lahko prevzeli veliko večino poveljniških mest v partizanskih odredih in to že takoj na začetku. Potrebo po naslonitvi na SZ, kot novo zaveznico je naglašala celotna OF. Politika sprejemanja novih članov v KP se je v tej začetni fazi vojne usmerila v sprejemanje vseh tistih, ki so se izkazali v borbi oz. so bili na terenu pripravljeni izpolnjevati strankine direktive. Osebni pristanek za včlanitev se je pogosto iskal šele potem, ko je odločitev o sprejemu partija že sprejela. decembra 1941 pride v KPJ do odločitve, da je napočil, čas, da se preide iz prve faze revolucije, v drugo fazo.
Na odločitev za vstop v drugo fazo je vplival poraz Nemcev pozimi 1941 pred Moskvo, v katerem so videli v vodstvu jug. partije znamenje hitrega dokončnega zloma Nemčije in pa že omenjeni začetek bojev s četniki. V Sloveniji se je prehod v drugo fazo kazal s krepitvijo vodilne vloge KP v OF, s povečano propagando v prid 'sijajnega sovjetskega režima', z ustanavljanjem posebnih proletarskih bataljonov, ki so jih označevali, kot 'elito v sedanjih bojih' in 'garancijo, da kasneje reakcija ne bo mogla izvršiti svojih namenov' ( to je, da ne bo mogla preprečiti kom. revolucije in sovjetizacije ). Iz OF so izključili tiste, ki so oporekali strategiji KP, npr. že omenjeno disidentko Vodetovo in levo usmerjeno Nagodetovo Staro Pravdo. Proti nasprotnikom je bilo treba vršiti še bolj odločno represijo. Najbolj se je to pokazalo pomladi 1942. Pobitih je bilo več sto ljudi, včasih tudi cele družine, mnogi le zaradi sumničenj, da niso naklonjeni 'novi ljudski oblasti'. Te obtožbe pa so imeli pogosto povsem razredno ozadje. Še posebno dosledno so zatirali poskuse organiziranja odpor. organizacij, ki jih je tedaj postavljala Slov. zaveza in katerih cilj je bil nastopiti tako proti okupatorjem, kot proti komunizmu. Prav te likvidacije in ta partijska radikalnost oz. 'izvajanje druge faze revolucije', so protirevolucionarno stran silile v oborožen odgovor in ta je bil po mnenju nekaterih upravičen tudi v povezavi z okupatorjem. Slednje je liberalni del oz. t.i. sredina zavračal. Sredinci so zagovarjali bodisi osnovanje nove odpor. organizacije, bodisi sporazum oz. spravo med sprtimi Slovenci. Ne eno, ne drugo praktično ni bilo več mogoče. Nekomunistično odpor. gibanje bi se moralo boriti na dveh oz. verjetno celo treh frontah: proti okupatorjem, partizanom ( saj ga je partija prepovedala ) in MVAC. Še ena možnost se je kazala zgolj v čakanju na oslabitev ital. okupatorja in v oborožen nekomunistični nastop vzporedno z oslabitvijo Italije ali takoj po njeni kapitulaciji. Ta varianta je imela večjo možnost uspeha, posebej še po padcu fašizma, saj je bila nova ital. vlada (Badogljieva) dejansko že pripravljena sodelovati z antinemškimi silami ( pogovori Gambara – novak ) in se je z zah. zavezniki pogajala že takoj spočetka in končno tudi kapitulirala pred njimi ter se odločila za politični prehod iz enega tabora v drugega. Razdvojenost protirevolucionarnega tabora o kateri bo kasneje še nekaj govora pa je tak nastop onemogočila. Tu gre tako za politično razdvojenost, kot za razdvojenost v strateški usmeritvi, kdaj je najbolje aktivirati svoje odpor. gibanje oz. ali ga sploh aktivirati. Primorska katoliška sredina, se je v nasprotju s tisto v Ljub. pokrajini odločila za omejeno podporo OF, ne pa tudi programu KPS. Takšno odločitev so sprejeli zlasti zaradi močne želje po osvoboditvi izpod Italije ter združitvi z Jugoslavijo in zaradi dolgoletnih slabih izkušenj pod fašizmom, ki je hotel Slovence asimilirati. Spet drugi, npr. major novak ali Gosar in njegovi katoliško usmerjeni, sredinski, Združeni Slovenci, so zagovarjali, da je povezava z okupatorjem sicer dopustna, a le za kratek čas. Znotraj MVAC so skušali organizirati posebno strukturo, ki se bo ob primernem trenutku uprla tudi okupatorjem. Ob tem je prišlo do trenj med vodstvom SLS, ki je v glavnem obvladovala vodilni kader vaških straž in novakom. ( kdo bo vodil protirevolucionarne sile, kdaj je primeren trenutek za njihovo ločitev od okupatorja… ) Ustanavljati so se torej začele vaške straže oz. MVAC, ki so jih z orožjem oskrbeli Italijani. Poleti 1942 so politiko zaostritve revolucije pomaknili v partiji znova malo nazaj. Delno zato, ker so se ljudje začeli oddaljevati od OF, delno pa zato, ker je kominterna menila, da prehitevajo razvoj. Na partijski konferenci na Cinku, so julija 1942 kritizirali 'prehitevanje razvoja' in pojav t.i. vojvodstva. Vojvode so bili nekateri komunisti na terenu, ki so se spremenili v lokalne mogočneže in so izvajali teror, ob tem pa naj bi se tudi oddaljili od pravilne linije. Nekaj najbolj prepotentnih je dobilo celo manjše disciplinske kazni. Kidrič je ocenil, da mora partija v prihodnje bolj upoštevati 'dinamiko revoluc. razvoja v evropskem merilu'. Še vedno je verjel, da bo vojne konec do konca leta 1942. Zanimivo je, da so levi sokoli in kršč. socialisti, kljub temu, da so doživeli v preteklih mesecih mnogo nezaupanja in so vedeli za pospešeno pomladno rev. dejavnost, ki je jasno nakazovala radikalnost partije, na konferenci nastopili z izrazito pozitivnimi govori o KPS ( prisotni so bili sicer le na enem delu konference ). Morda je k temu pripomoglo dejstvo, da oboji niso bili organizirani, kot stranke, ampak kot skupine. Predstavnik sokolov Lubej je to tudi posebej poudaril, namreč, da so zgolj skupina, ki si ne prizadeva za prevzem oblasti. Rus pa je partiji priznaval 'posebno mesto' znotraj OF. Poleg omenjenega dejstva, da ni šlo za prave stranke, je pomembno, kakor je priznal tudi Kidrič, da sta bili obe skupini resnično prosovjetsko usmerjeni, da sta podpirali radikalne družbene spremembe, da je partija dotedaj vedno lahko uveljavila v IOOF svoje stališče in da so se skozi boj zoper okupatorja te medsebojne vezi še poglabljale. Svojo vlogo je morda igralo tudi dejstvo, da je postala politika KPS po ital. ofenzivi in nastanku vaških straž, najbolj popustljiva oz. široka v vsem obdobju vojne. Popustljiva do nekomunistov v OF, neopredeljenih, sredine, ne pa tudi do bele garde, kakor so imenovali oboroženo protirevolucijo. Kardelj je v pismu Vladimirju Krivicu to opisal s sledečimi besedami: 'OF mora dati iniciativo za nove razgovore, nove poskuse, da se pritegnejo na platformo OF novi elementi, ali pa vsaj da se jih nevtralizira. Treba je dati jasno ponudbo sredini, anglofilskim elementom, ki še ne sodelujejo odkrito z Italijani, skratka vsem tistim, ki bi se jih na kateremkoli vprašanju in še tako malo dalo postaviti proti bega in okupatorjem.' Kljub temu je bila partija še zlasti zaskrbljena zaradi povečane aktivnosti kršč. socialistov v tem obdobju, ki so se hoteli nekoliko bolje organizirati. Kot nekakšen protiukrep temu je bila novembra sklicana 1942 v Ljubljani sklicana konferenca predstavnikov delavskega razreda, na kateri so ustanovili glavni odbor Delavske enotnosti. Na njej so bili prisotni tudi kršč. soc. sindikalisti. Konferenca je potrdila avantgardno vlogo partije. Ko so se spremenile okoliščine na svetovnih frontah ( poraz Nemcev pri Stalingradu ) in ker je na KPS pritisnilo jug. Partijsko vodstvo, češ da zaostajajo za revolucionarnim gibanjem v Jugoslaviji, so v KPS začeli s prepričevanjem in pritiski vztrajati na podpisu dolomitske izjave. Vse to je pripomoglo, da so marca 1943 v obeh temeljih nekomunističnih skupinah, v OF, pristali na dolomitsko izjavo in formalno priznali KPS vodilno vlogo v OF ter se tudi za povojni čas odrekli samostojnega političnega organiziranja. V zaprtem delu konference na Cinku, je bil Kidrič že takrat precej kritičen do zaveznikov, zlasti do kršč. socialistov. Podčrtal je, da se lahko le na marksizmu gradi prava revolucija. Ni pa izključil, da bodo morda kršč. socialisti kasneje postali dejanski revolucionarji. Po dolomitski izjavi se je to tudi bolj ali manj uresničilo, saj jih mnogo vstopilo v KPS že med vojno, nekateri celo tajno, drugi pa so to storili po vojni in dobili tudi nekaj položajev. Kot vidnejšo izjemo lahko štejemo Kocbeka. Obračun z njim je prišel na vrsto v povojnem času. Sokoli v OF so bili v teh stvareh še bolj prilagodljivi, kot kršč. soc. Veliko jih je v partijo vstopilo že celo pred dolomitsko izjavo. Dolomitska izjava je med drugim omogočila tudi pospešeno rast članstva v KPS. Izvajala naj bi se sicer po Kidričevih navodilih tako, da 'partija počasi, brez posebnega hitenja, vzgaja celotno OF'. Zbor aktivistov OF na Pugledu je aprila 1943 dolomitsko izjavo potrdil in ji s tem, dal še večjo težo znotraj OF.
Partija je skušala v času krize po ital. ofenzivi in potem ponovne reorganizacije svojih terenskih organizacij in partizanskih čet, odgovoriti tudi na propagando svojih protirevolucionarnih nasprotnikov. V glasilih OF se je poudarjalo, da ne ogrožajo vere ter da niso proti kmetom. Da je res tako, da se lepo vidu na primeru SZ, kjer je verska svoboda, kmetje pa so srečni ( res ironičen način argumentacije, a značilen za tisti čas ). Izdana je bila feb. 1943, celo posebna izjava, ki je jamčila zasebno lastnino. V ozadju je ostajalo, da se nanaša le na vojni čas, Kardelj pa je kljub temu v komentarju pomenljivo zapisal, da to ne pomeni, da so se komunisti odrekli svojih končnih ciljev. Za sodelovanje z OF in za obsodbo 'bele garde' so skušali pridobiti tudi nekatere duhovnike, vendar jim v Ljub. pokrajini to ni uspelo, skoraj v nobenem primeru, z izjemo Metoda Mikuža. 'Belo gardo' so morali partizanski oddelki odločno napadati in uničevati njene oddelke. Tozadevno je Kardelj naročal Ivanu Mačku, poveljniku Glavnega poveljstva, da je 'treba duhovne v četah vse postreljati, prav oficirje, intelektualce itd. ter zlasti kulake in kulaške sinove.' ( okt. 1942 )
Po padcu fašizma so se v KPS pospešeno pripravljali na kapitulacijo Italije, skušali so v Ljub. pokrajini koncentrirati čimveč sil, da bi preprečili poskuse protirevolucije, po prevzemu oblasti. Bili so pri tem v določeni prednosti, ker je bila OF organizirana tudi po drugih pokrajinah ( razen Prekmurja ). Posebno pozornost so namenjali poskusom slov. četnikov, ki da so najbolj nevarni, ker so 'na zunaj manj kompromitirani, kot bela garda'. V Grčaricah so četniški poskus tudi dejansko zatrli.
Morda še nekaj o sporazumu Tito-Šubašič.
Videli smo kako je KPJ prevzela v odporniškem gibanju vodilno vlogo in ga v celoti usmerjala, obenem pa prepovedala oblikovanje odpora, ki ne bi bil pod njeno kontrolo.
Predstavljen je bil razvoj te dinamike, od začetka vojne, do kapitulacije Italije, z uvodom, ki se je nanašal, na predvojno politiko KPJ. Po kapitulaciji Italije so se pozicije KP, samo še utrdile. Na 2. zasedanju AVNOJ-a novembra 1943, v Jajcu, so bili sprejeti sklepi, ki tudi formalno razglasili, odločitve jug. londonske vlade, za neveljavne. Oblikoval se je NKOJ
( narodni komite osvoboditve Jugoslavije ), ki naj bi bil nova jug. vlada, katera 'izvira iz ljudstva'. Razglašeno je bilo, da bo nova Jugoslavija federativno urejena, kralju pa se je prepovedala vrnitev v domovino. Federativno obliko države je zahtevala sicer tudi slov. zaveza, bili pa so glede tega problemi, v Bosni, Makedoniji, Črni gori, kajti Srbi so jih imeli za svojo zemljo. Zavezniško priznanje jug. odpor. gibanja, pod vodstvom Tita, iz novembra 1943, na konferenci v Teheranu, je bila pomembna mednarodna zmaga le tega. Kmalu nato, so pričeli zahodni zavezniki umikati svoje predstavnike, ki so jih imeli pri Mihajloviču. Ne glede nato, so vztrajali, da NKOJ-a, ne bodo priznali za vlado dokler, se le-ta ne sporazume z jug. lon. vlado. Vodenje te je prevzel Hrvat, dr. Ivan Šubašič ( poprej so jo vodili različni srbski politiki ). Po posredovanju Churchilla je res prišlo do sporazuma, med Titom in Šubašičem, junija 1944. V KPj so nanj pristali, ker je pomenil, dokončno mednarodno priznanje NKOJ-a in partizanske vojske. Sporazum je določal, da se NKOJ razširi, s tistimi predstavniki predvojne oblasti, ki so se niso kompromitirali s sodelovanjem z okupatorji. O tem ali bo nova Jugoslavija ustavna monarhija ali republika, bodo odločali ljudje, na svobodnih volitvah, po vojni. Na prigovarjanje Churchilla je Tito pristal, da bo nova oblast dopuščala politično svobodo in da ne bo uvajal sovjetizacije. Do dejanskega oblikovanja skupne vlade, je sicer minilo, še kar nekaj časa. Zlasti še ni bilo docela rešeno 'srbsko vprašanje'.
KPJ je po sporazumu začela z novo taktiko, t.i. 'politiko širine'. Povsod so ustanavljali t.i. ljudske oz. narodno osvobodilne fronte, v katere so se lahko združevali ljudje, različnih stanov in nazorov, vendar le, kot posamezniki, niso pa se smele vključevati stranke. Na vsa vodilna mesta, so bili postavljeni, seveda komunisti. Platforma fronte je bila, da gre za množično organizacijo, v kateri se ljudstvo, enotno bori zoper okupatorja in njegove sodelavce, vseh vrst. Fronta zagovarja obenem federativno obliko prihodnje države, 'bratstvo in enotnost' ter 'izvorno ljudsko oblast'. Ne glede na deklarirano federativno ureditev pa se je tedaj, pričela pospešena centralizacija oblasti. O vseh stvareh je odločal CK KPJ in ta model, se je obdržal, še dolgo po vojni. V tem času so bili izdani tudi razni odloki, ki so 'zapeljanim sodelavcem okupatorja poslednjič, obljubljali amnestijo', če se pridružijo legalni vojski NOV. V Sloveniji ti odloki niso naleteli na velik odziv med domobranci, nekoliko več odziva je bilo ponekod v Srbiji. 'Politika širine', nikakor ni pomenila, da bi se v KP odrekli revolucionarnemu projektu, oz. da bi nehali pripravljati, vse potrebno za drugo fazo revolucije, že med vojno, kakor so sami to poimenovali. Ljudska fronta je bila prav, v službi tega, da se prepreči, kakšne sredinske alternative. To se, med drugim, lepo vidi iz poročila odposlanca CK KPJ, v Albaniji, Andrije Mugoše. V svojem poročilu omenja, nekega lokalnega voditelja albanskega upora, proti Nemcem, ki je obenem simpatiziral z Angleži. Pravi, da ga je treba prisiliti, da se bo odločil, bodisi zanje ali pa za Nemce, nikakor pa ne bodo dopuščali, kakšne tretje poti.
Zelo so se v KPJ bali tudi, da bodo Srbi ogrozili nadaljevanje revolucije. Partizani so bili namreč praktično odrezani od Srbije, že od leta 1941, narod pa je bil odločno zoper komunizem. Četniki so tedaj pospešeno mobilizirali, razglašali, da je treba rešiti srbstvo, obsojali sporazum Tito-Šubašič, kot komunistično-hrvaško zaroto ipd. V tem smislu je Tito pisal Stalinu julija 1944, da je zmaga v Srbiji ključnega pomena, za končni uspeh revolucije. Prosil ga je, da bi Rdeča armada prodrla v Srbijo in zagotovila zmago. V KPJ so namreč bili zaskrbljeni, ker so mislili, da bodo četniki, tik pred odhodom Nemcev, razglasili upor zoper nje in hkrati prosili zahod, za podporo. Verjetno je nekako v tem smislu, res razmišljal, srbski politik Topalović, ki se je poleti 1944 odpravil v Italijo, k zaveznikom. Trdil je, da je njegov narod, zoper komunizem ter zagotavljal, da se pod določenimi pogoji, četniki lahko pridružijo, Šubašičevi vladi ter se odrečejo Mihajloviča. Kljub temu, a je imel določene simpatije, v britanski vladi, Topalovića, niso povabili, v London. Med drugim zato, ker so ocenili, da je premalo vpliven. Vse te načrte je preprečil prodor Rdeče armade v Srbijo. Po zmagi v Srbiji, so se v KPJ počutili varne. Vedeli so, da revolucija, nima več resne grožnje in da bo vojne kmalu konec.
Po vojni so nastopile nove mednarodne okoliščine in sporazum med Titom in Šubašičem, ni mogel ustaviti, kom. Prevzema oblasti in uvedbe diktature ter prehoda na t.i. 'drugo fazo revolucije', ki naj bi se kazala v diktaturi proletariata ( oz. dejansko partije ) in z uvajanjem socializma. Že junija 1945 je Churchill opomnil Stalina, da je dogovor 50/50 glede vpliva v Jugoslaviji, sedaj 90/10, v korist SZ in da je še teh 10% pod čedalje hujšim Titovim pritiskom. Na tretjem zasedanju AVNOJ-a je bilo rečeno, da Rusija, še nikoli ni imela na Balkanu, tako zanesljive avantgarde, kot jo ima sedaj. Nasploh je bila politika KPJ še leta 1947 ena izmed najbolj radikalnih partijskih politik na svetu. Drugim partijam npr. KPI in KPF je očitala premajhno revolucionarnost. Kar je ostalo od sporazuma Tito-Šubašič je bilo potrebno hitro uničiti. Delovanje opozicije zunaj t.i. ljudske fronte, ki je sedaj dejansko že prevzela oblast, je bilo silno omejeno. Obnovo strankarskega življenja, so za nekaj časa, dopustili, le v Srbiji, a tudi tam strogo omejevali. Ko je npr. časopis Demokratija, želel spregovoriti o množičnih povojnih pobojih, je bil takoj ustavljen.
Začasna skupščina ( malo razširjen AVNOJ ) se je sestala avgusta 1945. S prejela je volilno zakonodajo in izločila iz volilnih list, vse člane jug. vlad med leti 1929-1939, sodelavce okupatorja, člane fašističnih organizacij in obsojene pred t.i. sodišči narodne časti ( predvsem zaradi gospodarskega sodelovanja z okupatorjem ). Volilna zakonodaja je tudi določila, da lahko na volitvah kandidira, le tista lista, ki je organizirana po vsej državi. S tem so izločili, že po zgledu stare Jugoslavije oz časa kraljeve diktature, delovanje strank, organiziranih na nacionalni osnovi. Začasna skupščina je podržavila večjo posest ( nad 75 hektarjev ) in končno 1. septembra razpisala volitve. Iz protesta zoper sprejete zakone, je odstopil predstavnik opozicije v skupščini, predvojni srbski politik, Milan Grol.
Same volitve novembra 1945, nikakor niso bile svobodne. Z volilnih seznamov so črtali ogromno ljudi. V kraju Šmarje 300 ljudi, ker naj bi bili za kralja ( a prav o tem se je v bistvu volilo ), v Velikih Laščah 72% ljudi, v Kamniku 25%, v Škofji Loki 17%, na Bledu 18%, v mariborskem okrožju 10% itd. Na splošno so črtali, tiste, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko in so kasneje, prišli v angleško ujetništvo, črtali so dezerterje iz NOV, delavce, ki so med vojno delali v Nemčiji, jehovce, pripadnike domobranstva, so večinoma že poprej pobili,…
Ljudska fronta, pod vodstvom KPJ, je imela absolutno prednost ( obvladala je ves propagandni aparat ) pred opozicijo, zato se je le-ta odločila, da na volitvah ne bo nastopila. Postavili so v ta namen bele in črne skrinjice. Vreči volilni glas v črno skrinjico, je pomenilo, da si proti novi ureditvi. Šubašiču niso pustili, da bi oblikoval samostojno neodvisno listo, zato je odstopil, iz vlade.
Sodelavka neformalne opozicijske Nagodetove skupine ( edine delujoče v Sloveniji; Nagodeta samega, so brez obrazložitve črtali iz volilnega imenika ), Angela Vode, je pisala predstavniku amer. Rdečega križa, o številnih nepravilnostih, na samih volitvah. V Ljubljani, v večini primerov, sploh niso postavili črne skrinjice, OZNA je hodila ljudem, na domove in jim grozila, da bodo izgubili pokojnino, živilske karte, stanovanje ipd., če ne bodo šli volit. V Celju je mestna funkcionarka, ukazala pretresti kroglice iz črne skrinjice v režimsko. Ko je eden izmed članov volilne komisije protestiral, ga je dala zapreti…
Vojna se tako pri nas ni končala s pravo osvoboditvijo, ampak z zamenjavo enega totalitarnega sistema z drugim in z zamenjavo fašističnega raznarodovanja s komunistično doktrino, da se mora nacionalna zavest podrediti razredni. O pravi osvoboditvi lahko govorimo šele leta 1990/91, ko Slovenci dobijo svojo državo in demokratično ustavo. V tem lahko po mojem prepričanju dobijo svoje zadovoljstvo tudi tisti pripadniki partizanov, ki se niso borili za komunizem, ampak jih je KP manipulirala.