Po drugi strani imam občutek, da je človek vedno manj vreden. Zakaj bi gradili domove za starejše, ko pa je evtanazija po mnenju nekaterih »strokovnjakov« bolj priročna pa tudi cenejša? Še dobro, da so povzdignili glas zdravniki, med njimi tudi dr. Erik Brecelj, ki je dejal: »Če bi zakon zdravnikom naložil izvajanje evtanazije, raje vrnem licenco.« Vse, kar si želim, je, da bi me nekoč, čez 30 let, pokopali kot človeka, ki so ga imeli radi. Do takrat me bo sem in tja stisnilo pri srcu ob misli, da živim v državi, v kateri sta medved in nutrija bolj zaščitena kot človek!
Prejšnji teden so odstranili divji kostanj, ki je stal pred ljubljansko Dramo. Po presoji ministrstva za kulturo divjega kostanja ni bilo mogoče ohraniti niti na trenutni niti na drugi lokaciji. Lepo. Še kakšnih petkrat gremo spat, pa bomo po Ljubljani takšna mogočna drevesa iskali z žegnano svečo ob belem dnevu. Taka sveča pa bi nam pomagala tudi pri lovu na skriti zaklad, imenovan zdrava kmečka pamet. Namreč: vseh sort kovidlunatiki so se skoraj čez noč prelevili v »podnebne strokovnjake«.
Eden od njih je po družabnih omrežjih razširil tole novičko: »Grozljivo velike krogle toče, polne strupov, so v Italiji nesli v laboratorij. Analiza je pokazala, da je toča v resnici sestavljena iz aluminija, barija in stroncija, ki so za zdravje zelo nevarni elementi. V toči pa bi morala biti samo voda, in nič drugega! Izsledki raziskave so dokaz, da led, ki pada izpod neba, ni naravni!«
V povprečju smo narod pločevink piva, kranjskih klobas in mehiških nadaljevank. In tisti, ki nam perejo možgane s političnim marketingom, to dobro vedo. Zato pa je, kot je.
Najbolj sem se nasmejala šaljivcu, ki je zapisal: »Moj sosed je bil še do včeraj prepričan, da je Klitoris predsednik grške vlade, danes pa je strokovnjak za vremenske pojave!« »Kaj pa, če je v toči, ki je podolgovate oblike, shranjena zmrznjena sperma vesoljcev? Ženske si to stvar potem lahko vtaknejo…saj veste, kam, in čez devet mesecev bomo imeli kup otrok, ki bodo križanci med zemljani in vesoljci?« razmišlja drugi. Naj povem, da so objavljene »zajebancije« všečkali številni, ki sem jih imela za jako pametne. V povprečju smo narod pločevink piva, kranjskih klobas in mehiških nadaljevank. In tisti, ki nam perejo možgane s političnim marketingom, to dobro vedo. Zato pa je, kot je.
Nekoč sem nekje prebrala, da je zaradi moških obljub in lahkovernih žensk, ki jim nasedajo, največ nezakonskih otrok. Meni je všeč tista, ki obljublja, da bodo leta 2027 imeli vsi otroci brezplačne malice. Mojemu najdražjemu sem obljubila, da bom na dan, ko se bo to zgodilo, skočila brez padala iz aviona.
Stari ljudje so modrovali, da ni dobro, če je neke stvari premalo, še slabše pa je, če jo je preveč. In Slovenci imamo zadnje čase za kakšen kilogram na dan preveč svobode. Svoboda za zajtrk, kosilo, večerjo in še za malico vmes! Kdo se je ne bi nasitil kot suhega boba! Nekateri sicer trdijo, da je svoboda, ki jo imamo, le slab ponaredek, pravzaprav ničvredna plastika. Bogsigavedi, imajo prav ali ne? V borbi za pravo, pristno svobodo s slovenskim poreklom pogrešam zlasti pisatelje, umetnike, SAZU, intelektualce ... Čisto nič mi ni všeč, ker aktualni svobodi, vsaj videz je tak, za spoznanje preveč zadovoljno kimajo! S svobodo so zelo zadovoljni tudi tisti, ki so še včeraj javno razglašali, da se komaj zadržujejo, da pripadnika drugače mislečih ne povozijo na prehodu za pešce.
Nutriji na bregu Ljubljanice
Kljub vsemu je dobra novica ta, da podjetnikov še niso sterali v morje, kot so obljubljali. Pa s sesalcem tudi še ne merijo kvadrature stanovanj. V bistvu je še najbolj dosledna ministrica Pipanova, ki je obljubila, da bo, če bo le lahko, ljudstvu vrnila svobodo iz časov pred letom 1991.
Res smo slovenceljni, pisano z malo. Med paberkovanjem o tem in onem imam včasih občutek, da smo najbolj funkcionalno nepismen narod na svetu. Ne verjamemo Simiču, ki piše o z davki preobremenjeni bruto plači. Podpiramo sindikate, ki so za znižanje plač. Verjamemo, da se je hrana spet pocenila. Če bi George Orwell danes pisal Živalsko farmo sredi Ljubljane, ne bi imel težkega dela.
Si predstavljate reakcije, če bi na kakšen podoben kol Tina G. nasadila nutrije in z njimi paradirala po Ljubljani?
Niti v najbolj drznih sanjah si nisem mislila, da se bomo po 32 letih samostojne Slovenije ponovno vrnili v čase, ko je imel glavno besedo 133. člen! Žalostno. Pa tega niso krivi tisti, ki delajo s svobodo kot svinja z mehom, krivi smo Slovenci, ki to dovoljujemo. Prave svobode se iz večjega krogca v manjšega, ne da stlačiti. Svoboda mora imeti krila, mora dihati, mora živeti! Hočemo ali ne, povezana je tudi s človekovo vestjo, srčnostjo, občutkom za prav in narobe. Svobodo imamo šele tedaj, ko je svoboda enaka za vse!
Žal pa si svobodo tudi po svetu zelo po svoje predstavljamo. Na umetniškem festivalu v Avignonu je marsikoga vidno razburila predstava z naslovom Črna karta z imenom želja. Izvajalci so občinstvo šokirali s prizori neokusnega in sprevrženega nabadanja plastičnih belih (!) dojenčkov na palico. Nekaj podobnega, kot so pred stoletji počeli Turki, ko so napadali naša ozemlja ... Si predstavljate reakcije, če bi na kakšen podoben kol Tina G. nasadila nutrije in z njimi paradirala po Ljubljani? Ali pa da bi v stilu umetniškega performansa nasadili hišne ljubljenčke – pse ali mačke? Zgodila bi se 3. svetovna vojna! Kar pri človeku (otrocih) tolerirajo, pri živalih ne bi niti v sanjah.
