Za primer daje Venezuelo, ki so jo socialisti pripeljali do tega, da primanjkuje toaletnega papirja, in Argentino, ki je do prve svetovne vojne po razvitosti skoraj dohitela ZDA in Veliko Britanijo, kasneje pa so socialistične in protekcionistične vlade uničile gospodarstvo.

Obstajajo štirje koraki do družbenega in gospodarskega kolapsa države, piše Heath. V prvem srednji razred ne bo imel več dostopa do svojega denarja, ker se banke zaprejo ali propadejo. To se je pretekli teden v Grčiji že zgodilo. V drugem koraku bo v trgovinah začelo primanjkovati hrane in drugih življenjskih potrebščin tujih dobaviteljev, ker vlada prepove plačevanje v tujino. Tudi to se je pretekli teden v Grčiji že dogajalo. V naslednjem koraku začne vlada nenadzorovano tiskati denar, zato pride do hiperinflacije. Zadnji, četrti korak je kaos: luči začno ugašati zaradi redukcij električne energije, infrastruktura začne razpadati.

Običajno se stvari ustavijo pri drugem koraku, toda grška socialistična vlada ni daleč od tega, da bo naredila tudi tretjega, če se odloči za izstop iz evro območja. Od tod pa do kaosa potem ni več daleč. Bogati bodo pomanjkanje še nekako ublažili s privarčevanim denarjem, revni nimajo kaj izgubiti. Najslabše jo bodo odnesli tisti, ki jih marksistični intelektualci imenujejo majhni buržuji, se pravi ambiciozni delavci in varčevalci, ki trdo delajo. Prav te bodo take razmere najbolj prizadele. Pridno so delali, da si zgradijo svoje življenje, in zdelo se jim bo nevzdržno, da bi vse to vrgli stran. »To so zares mračni dnevi za Grčijo,« konča Heath.