To naj bi bilo okrog leta 1950. V ljubljanski Operi naj bi kot Madame Butterfly gostovala japonska pevka Mičuko Sunahara. Vse mesto je bilo pokonci. Menda so nekateri že ob petih zjutraj čakali v vrsti za vstopnice. Preostali smo poslušali pevko ob radijskih sprejemnikih.
Rudolf Francl naj bi ne bil nič slabši pevec kot gostja iz daljne Japonske. Operni solisti so bili takrat tako popularni kot današnji popevkarji, rokerji in podobni. Tudi drugače je bila opera zelo aktualna v takratnem žitju in bitju na Slovenskem. Od takrat je blišč opere precej potemnel, menda se je umaknila nekam v nacionalno komaj zavedanje. In vendar: Opera je kulturna ustanova. Za Opero kriteriji rentabilnosti in ekonomičnosti niso nikoli veljali. Vseeno je, če je dvorana prazna ali polna, če pevci pojejo dobro, slabše ali pa sploh ne. Orkester včasih igra, včasih bolj markira operne partiture, včasih kdo manjka. Repertoar Opere nikogar pretirano ne vznemirja. Kljub temu je Operi iz kaj jaz vem kakšnih kulturniških in umetniških razlogov zagotovljeno še dolgo življenje. Opera je v bistvu nacionalno nesmrtna.
Opera je pregrešno draga ustanova. Premore pevski ansambel, orkester, zbor in baletno zasedbo. Zraven sodijo še uprava in tehnično osebje vseh vrst. Veliko stane operna scenografija in vse, kar spada k temu. Veliko je občasnih in gostujočih sodelavcev. Vse to seveda veliko stane. Kakšne posebne povezanosti z milim slovenskim narodom Opera nima. Na sporedu so povečini tuja operna dela, pojejo v zadnjem času povečini v originalnih jezikih, precej pevcev je tujerodnih. Prevladuje italijanska, francoska, nemško-avstrijska in ruska operna literatura. Od časa do časa je na sporedu tudi kakšna slovenska opera ali celo slovenska operna noviteta. Te predstave pri občinstvu niso priljubljene in niso dolgo na sporedu.
Nisem glasbenik, sem pa hodil v glasbeno šolo in se, tako si domišljam, na glasbo spoznam. Nekatera operna dela so gotovo velike glasbene mojstrovine. Dramsko dogajanje je v operah za današnje razumevanje precej šablonsko, okorno, celo nelogično in smešno. To ni pomembno, saj poslušalci pevcev ne razumejo niti takrat, ko pojejo po slovensko. Zakaj morajo pevci nastopati v nerodnih oblačilih, se gibati po sceni, kriliti in mahati z rokami, padati po tleh, v naročje, v posteljo … se objemati, poljubljati … se pol ure zvijati v smrtnih krčih …, mi nasproti glasbe ni jasno. Mogoče je to gledalce prejšnjih časov prevzelo in so ob odrskem dogajanju oper uživali. Dandanašnji čas je prepoln vsemogočih akcij na filmu, televiziji, v računalniških simulacijah vseh vrst. Operna odrska telovadba ne more nikogar več ne vem kako presuniti. Vse našteto je pevcem v napoto. Meni bi se zdele v dandanašnjem času smiselne koncertne operne predstave brez odrske mašinerije in navlake. Tako bi prišla glasba najbolj do veljave. Take predstave bi me zanimale. Take predstave bi bile glasbeno popolnejše in predvsem neprimerno cenejše. Ljubljanska operna hiša bi za koncertne operne predstave več kot zadoščala.
V Ljubljani imamo veliko in preveč nakupovalnih centrov, zato trgovine v središču mesta zamirajo, trenutno nimamo nobenega nogometnega stadiona, ampak čez nekaj let bomo imeli kar dva velika, gradimo na tisoče novih stanovanj, kljub temu da jih je še več tisoč praznih. Za domnevno omejitev prometa v središču našega stolnega mesta bomo uničili Kongresni trg in Tržnico, v mesto bomo napeljali šestpasovnice s severa, juga, vzhoda in zahoda. Poslovnih prostorov je že sedaj preveč, pa kaj, v načrtu je kup poslovnih stolpnic in podobnih stavb. Njiv in vrtov je na Slovenskem zmeraj manj, zato preganjamo vrtičkarje; zraven Žal, ki so n. b. čudovita zelena božja njiva, gradimo še en park! Naredili bomo velikansko železniško in avtobusno postajo, čeprav se z vlaki in avtobusi vozi komaj še kdo.
Ob vsem naštetem ni čudno, da se v Ljubljani nakazujejo kar štiri operna prizorišča. Že leto in dan so operne predstave kar v eni od razstavnih dvoran Gospodarskega razstavišča za Bežigradom. V stari ljubljanski operni stavbi predstave niso bile več mogoče, tako so zatrjevali, na razstavišču so po sili razmer možne. Stara operna stavba bo medtem dobila prizidek. Ta prizidek je po volumnu pod zemljo, na zemlji in nad zemljo vsaj trikrat večji kot stara stavba. Taki gradnji je težko reči prizidek. Ko bo vse končano, bo stara stavba v resnici prizidek k novi gradnji. Ko bo vse končano, bo celota sposobna za prave in res dobre operne predstave. Kaj naj bi pomenila sintagma »prava in res dobra operna predstava« v ljubljanskih razmerah, mi ni jasno.
Poleg stare-nove Opere imamo v Ljubljani še eno operno prizorišče v Cankarjevem domu. Polovico prostornine Cankarjevega doma je namenjeno mogočnemu zaodrskemu prostoru prav zato, da lahko operne predstave tečejo smiselno in funkcionalno. Brezno za odrom velike dvorane je globoko ali visoko, kakor je komu drago, celih 65 metrov! To je višina ljubljanskega Nebotičnika. Vsa ta prostranost je potrebna zaradi menjav kuliserije in scenografije na posameznih predstavah. Nisem čisto prepričan, da je bila v Cankarjevem domu letos kakšna operna predstava. Kljub temu se nam obeta še četrto operno prizorišče. Tam kjer stoji betežni ljubljanski Kolizej, bo Slovenec Jože Anderlič zastonj zgradil Slovencem še eno operno prizorišče. Kako in kaj bo s tem opernim prizoriščem, ni znano. Bo imel svoje pevce, zbor, orkester … Če bo tako, kdo bo to vzdrževal in plačeval. Bo v Anderličevi operi gostoval kar standardni ljubljanski operni ansambel? Kdaj bo gostoval, kako in ob kakšnih priložnostih? Zakaj ne v Cankarjevem domu ali pa kar na Gospodarskem razstavišču? Za odprtje predlagam kar znano arijo iz Glumačev »... ridi pagliaccio«.
