Z županom Stanislavom Greifonerjem smo se pogovarjali o opravljenem delu, načrtih za prihodnost in izzivih, ki občino čakajo v prihodnjih letih.

Če ob koncu mandata pogledate na zadnja štiri leta: katere dosežke bi najprej izpostavili kot tiste, za katere lahko rečete, da ste jih v Staršah res dobro izpeljali?

Če pogledam mandat kot celoto, bi izpostavil predvsem največje projekte, ki smo jih uresničili. Med njimi je zagotovo rekonstrukcija državne ceste v Brunšviku, vredna približno 4,2 milijona evrov, pri kateri je občina prispevala 1,5 milijona evrov. To je bila za nas velika investicija.

Nedavno smo odprli novo knjižnico, veliko 350 kvadratnih metrov. Gre za sodobno in lepo urejeno knjižnico, katere vrednost je približno 900 tisoč evrov. Od tega nam je uspelo pridobiti 200 tisoč evrov sredstev LAS Srce Štajerske.

Tretja velika pridobitev so oskrbovana stanovanja za starejše. Prihodnji teden odpiramo 20 oskrbovanih stanovanj, investitor pa je Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor. Občina je za projekt zagotovila zemljišča in gradbeno dovoljenje, ki smo ga nato prodali skladu, investicija pa je zdaj zaključena.

Poleg tega smo na javnih objektih postavili še štiri nove fotovoltaične elektrarne. To so po mojem mnenju glavni projekti, ki smo jih v tem mandatu uresničili, in nanje sem ponosen.

Omenili ste oskrbovana stanovanja. Občina je že pred časom načrtovala tudi dom za starejše. Kaj se danes dogaja s tem projektom?

Ideja je že precej daleč. Za stoposteljni dom za starejše imamo gradbeno dovoljenje že od leta 2023. Težava pa je, da v javni mreži v Sloveniji ne najdemo investitorja, ki bi se tega projekta lotil.

Bili smo prepričani, da se bo investitor našel, ko smo zagotovili zemljišče in pridobili gradbeno dovoljenje. Vemo namreč, da je veliko domov za starejše zunaj normativov in da je v nekaterih preveč stanovalcev v sobah. Pričakovali smo, da bi kateri od obstoječih domov razširil svojo mrežo tudi na našo občino.

Arhiv

Še vedno upamo, da se bo to zgodilo. Zelo bomo veseli vsakega, ki bi prišel in si projekt ogledal.

Občina tudi sicer veliko pozornosti namenja starejši generaciji.

Res je. Trudimo se, da bi bilo starejšim v naši občini čim lepše in da bi bilo njihovo življenje čim bolj enostavno. Organizirano imamo pomoč na domu, pri kateri občina storitev sofinancira v maksimalni višini 75 odstotkov, uporabnik pa prispeva 25 odstotkov.

Zelo velika pridobitev je tudi 20 oskrbovanih stanovanj. To so izredno lepa in kakovostno zgrajena stanovanja, ki starejšim omogočajo bivanje tudi v zrelejših letih, ko so še samostojni, vendar niso več povsem brez omejitev in bi morda sicer že razmišljali o odhodu v dom.

Starše so imele v preteklosti precej neugodne demografske kazalce. Danes govorite o izboljšanju demografske slike in približno sto novih stanovanjskih enotah. Je mogoče že govoriti o preobratu?

Demografsko sliko nam je dejansko uspelo obrniti. Prvi pokazatelj je že to, da imamo letos prvič vrtec poln z otroki, ki prihajajo iz naše občine. Spremenilo se je tudi razmerje med mlajšimi in starejšimi, kar je najpomembnejše.

Pri tem je zelo pomembno, da se investicije v tej smeri nadaljujejo. V Zlatoličju se gradi 60 oziroma 62 stanovanjskih enot, za 24 stanovanjskih enot v centru Starš pa je že pridobljeno gradbeno dovoljenje. Po vsej občini opažamo tudi gradnjo novih dvojčkov in individualnih hiš, tudi za trg.

Mislim, da zato v prihodnje s tem ne bi smeli imeti težav. Še vedno imamo približno 40 hektarjev nepozidanih stavbnih zemljišč, tako da je prostora za razvoj še precej.

Toda več stanovanj in več prebivalcev lahko hitro pomeni tudi nevarnost, da Starše postanejo predvsem spalno naselje za Maribor ali Ptuj. Kako bi preprečili takšen razvoj?

Seveda si ne želimo postati še eno spalno naselje, čeprav je to do neke mere realnost. Ležimo med dvema večjima občinama, Mariborom in Ptujem, od vsake smo oddaljeni približno 15 kilometrov, povezave so ugodne in razdalja je kratka. Zato je logično, da bo del ljudi v Staršah živel, del svojih vsakodnevnih aktivnosti pa opravljal drugje.

Upam pa, da bodo ljudje, ki se bodo priselili, prepoznali vse naše prednosti – od društvenega do družabnega življenja – in da bodo začeli v občini tudi aktivno živeti.

Prihaja več stanovanj, gospodarstvo se krepi, a Starše želijo ostati podeželska občina. Kje je po vašem meja razvoja? Česa si v občini ne želite, tudi če bi neka investicija prinesla več prihodkov?

Razvoj zagovarjamo in se zanj tudi trudimo, vendar samo do določene stopnje. Razvoj ne sme vplivati na življenje ljudi v občini tako, da bi se zaradi njega počutili slabše.

Kot župan vedno pravim, da je približno pet tisoč prebivalcev za občino, ki meri 34 kvadratnih kilometrov in leži praktično v celoti na območju K1 oziroma najboljših kmetijskih zemljišč, morda številka, ki omogoča, da vse strukture v občini dobro delujejo.

Če ni določenega števila prebivalcev, namreč ni trgovine, zdravstvenega doma in drugih storitev. Potrebujemo dovolj ljudi, da lahko te strukture obstajajo. Naprej od tega pa ne. Mislim tudi, da prostorsko načrtovanje v državi občini ne bo dovolilo, da bi se pretirano širila.

Kaj je po vašem mnenju največja prednost življenja v Staršah?

Mislim, da je največja prednost ta, da še vedno živimo na neki način mirno. Kjer se občine razvijajo, morda tudi prehitro, opažamo težave z varnostjo, otroki, šolami in podobnim. Pri nas teh težav za zdaj ni in želimo si, da bi tako ostalo.

V tem smislu smo res lahko kakovostno spalno naselje, ki pa omogoča tudi kakovostno življenje. Ne gre samo za spanje. Skrbimo, da institucije v občini omogočajo družini, da tukaj lepo živi.

Arhiv

Smo sredi Dravskega polja, imamo ogromno narave ter priložnosti za gibanje in šport. Imamo sedem športnih parkov – čeprav je njihovo število zdaj že skoraj postalo težava, ker jih je preprosto veliko. Mlada družina si lahko tukaj zagotovi kakovostno in mirno življenje.

K razvoju občine sodi tudi gospodarska cona v Zlatoličju in prihod Harvey Normana. Kaj je gospodarski razvoj prinesel občini poleg same investicije in delovnih mest?

Uspelo nam je vzpostaviti gospodarsko cono, zdaj pa smo tik pred tem, da sprejmemo OPN za njeno razširitev za nekaj manj kot šest hektarjev. S tem bi pridobili nova zemljišča za podjetnike. Predvsem si želimo, da bi jih zasedli podjetniki iz naše občine, torej naša mala in srednja podjetja.

Učinki se že poznajo. Zagotovo se ustvarjajo sinergije, od delovnih mest do vsega drugega, pa tudi davčnih prihodkov, ki jih nato lahko namenjamo za investicije.

Prepričani smo, da se bo z razširitvijo cone položaj še izboljšal. Kakšni bodo natančni učinki, pa bomo lahko videli šele čez kakšno leto, dve ali tri.

Ob večjem številu prebivalcev in gospodarskem razvoju prihajajo tudi večje potrebe po infrastrukturi. Kje vidite največji problem, ki ga bo morala občina reševati v prihodnje?

Občina je praznovala 31. občinski praznik in obstaja že 31 let, vendar je problem infrastrukture še vedno zelo velik. Imamo občinske ceste, ki so že komaj primerne za promet. Zato bomo v prihodnje večino sredstev, ki bodo na voljo za investicije, poskušali usmeriti prav v razvoj infrastrukture.

To je izredno težko, tudi zato, ker imamo skozi občino Starše dve državni cesti. Ena je dolga šest oziroma sedem kilometrov, druga, ki smo jo zdaj rekonstruirali, približno dva kilometra.

Pri vsaki rekonstrukciji državne ceste mora občina sodelovati s približno 33 odstotki. To je za nas postala skoraj nemogoča naloga. Zdaj se moramo celo zadolževati, da pomagamo pri rekonstrukciji državnih cest, potem pa zmanjka denarja za naše, občinske ceste.

Ali bi se po vašem mnenju morala pri financiranju lokalne infrastrukture bolj vključiti država?

Upam, da obstaja priložnost, da bi se nekatere stvari sistemsko spremenile. Država bi morala pogledati, katere naloge oziroma projekte občine dejansko potrebujejo, in pri njih tudi pomagati s sofinanciranjem. Drugače ne vem, kako bo.

Vodovodno in kanalizacijsko omrežje imamo praktično dograjeno. Vendar menim, da bi bilo treba na nekaterih področjih razmisliti o drugačni ureditvi, na primer pri oskrbi z vodo, ki je ne nazadnje tudi ustavna pravica. Država bi morala počasi razmišljati o tem, da bi poenotila upravljanje voda, saj je zdaj to prepuščeno posameznim občinam in izvajalcem javne gospodarske službe.

Podobno velja za šole in vrtce. Osnovna šola je v Sloveniji obvezna, vendar je občinam oziroma lokalnim skupnostim prepuščena celotna izgradnja te infrastrukture. To so za občine zagotovo preveliki zalogaji.

Koliko takšne investicije že obremenjujejo občinski proračun?

Mi imamo samo dva kredita, vendar smo zadolženi nekaj več kot 700 evrov na občana. En kredit smo najeli za izgradnjo podružnične šole, drugega pa prav za rekonstrukcijo državne ceste.

Arhiv

To so naloge, ki nam jih je država naložila, občina pa jih nato izpolnjuje z lastnimi sredstvi, ki jih ima na voljo. Tukaj po mojem mnenju sistem ni najbolj pravilno urejen.

Starše ležijo ob Dravi in hkrati na območju, ki je občutljivo za poplave. Kako usklajujete razvoj z varovanjem prostora in poplavno varnostjo?

Res je, živimo ob reki Dravi, vendar je bilo glede tega že zelo veliko narejenega.

Objekti, ki ležijo na čistem poplavnem območju, so bili praktično vsi, z izjemo enega, že zavarovani s protipoplavno zaščito oziroma protipoplavnimi zidovi. Na ta način je premoženje zdaj zaščiteno.

Kar zadeva preostali del občine, poplavno nismo tako ogroženi. Ogrožena je predvsem populacija, ki živi na nivoju reke Drave; na naslednjih višjih legah pa te nevarnosti ni več v tolikšni meri. Na tem področju je bilo v preteklosti narejenega precej, seveda s pomočjo države.

Za občino bi bila takšna investicija prevelik zalogaj. Za protipoplavno zaščito je bilo namenjenih skoraj tri milijone evrov, česar sami ne bi zmogli.

Danes se nam zato zdi stanje glede poplavne varnosti dokaj dobro. Bolj nas skrbijo druge nevarnosti, predvsem z vidika civilne zaščite in požarne varnosti. Neurja so vedno močnejša.

Tukaj skupaj z našimi štirimi gasilskimi društvi, gasilsko zvezo in civilno zaščito ustvarjamo pogoje, da lahko hitro ukrepamo ter zaščitimo premoženje in življenja.

Starše imajo veliko društev, gasilci so tudi državni prvaki, vendar ste že govorili o težavi, da občina nima pravega prostora za večje kulturne dogodke. Je morda dom kulture oziroma večji kulturni prostor projekt, ki bi ga lahko pričakovali v prihodnjem mandatu?

Društveno življenje je izredno pestro. Registriranih imamo več kot 40 društev, čeprav nekatera delujejo bolje, druga nekoliko manj. Vsako leto organizirajo približno 150 prireditev.

To veliko pove o življenju v občini. Imamo tudi šest oziroma sedem kulturnih društev. Težava je, da nimamo centralne kulturne dvorane, kjer bi lahko društva v celoti uresničevala svoje poslanstvo.

Za zdaj društva uporabljajo prostore gasilskih dvoran, imamo pa tudi manjšo kulturno dvorano v Rošnji. Nekatere skupine imajo tam možnosti za vadbo, potem pa lahko v manjših, bolj butičnih prireditvenih prostorih predstavijo, kar so z vajami pripravile.

Seveda bi bila centralna kulturna dvorana dobrodošla. Toda ob trenutnem stanju imam občutek, da so društva s prostori, ki jih imajo, vsaj za zdaj zadovoljna. Kulturno življenje je zato kljub temu precej pestro.

Nova knjižnica je pomembna pridobitev. Bi ta lahko postala neke vrste kulturni center oziroma izobraževalno središče?

Knjižnica je izredno pomembna pridobitev. Kot sem povedal že v nagovoru ob njeni otvoritvi, si želim, da bi bila prostor, kjer bi otroci našli svoje prve knjige, kjer bi mladina našla knjige, ki bi jo prepričale, in kjer bi starejši dobili prostor za srečevanje.

Zasnovana je zelo sodobno in omogoča tudi manjše, butične dogodke, kot so predstavitve poezije, knjig, morda potopisne predstavitve in podobno.

Arhiv

Srčno upam, da bo postala nekakšen center kulture v občini. To je še posebej pomembno glede na zelo slabo bralno pismenost, ki jo danes ugotavlja slovenska družba. Knjižnica je pridobitev, ki po mojem mnenju občini omogoča razvoj kulture za naslednjih 20 ali 30 let.

Če pogledate nekoliko bolj kritično: je kaj, česar vam v tem mandatu ni uspelo izpeljati in vam je zaradi tega žal?

Problem, ki ostaja, je predvsem infrastruktura. Ceste, ki so v občinski lasti, so ponekod že komaj primerne za promet. To bo zagotovo eno od področij, ki bo moralo biti v prihodnje med prioritetami.

Pri tem se znova srečujemo z dejstvom, da imamo skozi občino dve državni cesti in da mora občina pri njunih rekonstrukcijah prispevati približno tretjino sredstev. To je za nas vedno težje. Zadovoljen bi bil, če bi se na sistemski ravni našla rešitev, ki bi občinam omogočila več sredstev za njihovo lastno infrastrukturo.

Če boste dobili možnost še enega mandata, kaj bi bil čez štiri leta za vas osebno dokaz, da je bila odločitev občanov pravilna? Kaj bi želeli, da je takrat v Staršah drugače?

Če bom dobil priložnost voditi občino še en mandat, upam, da bo razvoj šel v smeri, ki smo jo zastavili že v teh letih. Hkrati pa je zelo pomembno, da ostane približno takšno tudi razmerje med razvojem in drugim, transfernim delom občinskega proračuna.

Treba je razumeti, da imamo približno pet milijonov evrov proračuna, od tega pa skoraj milijon evrov namenimo transferjem oziroma pomoči ljudem. Ne samo društvom, ampak tudi starejšim in otrokom.

Imamo žepnino, štipendije, pomoč ob rojstvu otrok, sofinanciramo odvoz azbestnih plošč in še številne druge oblike pomoči. Na različnih področjih se trudimo ljudem pomagati.

Če nam bo uspelo to razmerje ohraniti in hkrati še naprej razvijati občino v zastavljeni smeri, bi bil to zame uspeh. Da bi lahko na koncu ljudje rekli: »Ja, Greifoner je bil pa kar dober župan.«

 Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.