Stane Granda: Tujci pohlepni k nam so navalili …

Pogosto je slišati mnenje, da je Slovenija edina država na svetu, ki ne bi poznala energetske krize, če bi »fovšija« gorela. V zadnjih letih, zlasti po osamosvojitvi, pa nam določeni krogi vsiljujejo oceno, da smo Slovenci najbolj ksenofobni – sovražni do tujcev in tujega. Gre za znan efekt bele garde, ko se Slovenca obtoži, ta pa obtožbo sprejme in jo prevzame in si tako sam koplje svoj grob. Kot Slovenca me oba očitka ne toliko žalita kot prizadeneta, kot zgodovinarja in družboslovca pa silita k razmišljanju in spraševanju, ali je to res in kdaj smo taki postali.

Glede na dejstvo, da nam Valvasor pripisuje neustavljivo žejo po pravici, stara pravda (pravica) sta najstarejši, pred 500 leti natiskani slovenski besedi, je slovenska zavist novejšega datuma, verjetno povezana z deagrarizacijo in nastanka meščanstva. Vse do najnovejše dobe ne poznam primera, da bi »fovšija« bila vsebina določenih družbenih nasprotij. V zadnjem času sem naletel na trditev, da je zavist tista lastnost novejših generacij Slovencev, na katero se je cepila komunistična ideologija. Dejstvo je, da jo je načrtno vcepljala, da je prikrila svojo oblastiželjnost. Zato je pri Slovencih komunistična ideologija tako močna. Ne izhaja iz razredne zavisti, ampak »fovšije«. Moji ugovori so čedalje šibkejši.

Še novejša, nasajena na zadnjo svetovno vojno, je slovenska ksenofobija. Prej je ni bilo, ker bi nas močnejši tujci, ki so nas obkrožali, uničili. Slovensko ozemlje je prehodno in tu za resnično ksenofobijo ni prostora. Bila bi narodni samomor. Spomnimo se, da smo morali prepevati: »Tujci pohlepni k nam so navalili…« Ne gre za vse tujce, ampak samo tiste, ki ne upoštevajo slovenskih političnih razmerij. K tem po potrebi, spomnimo se naših Argentincev, lahko prištejejo tudi Slovence. Pri nadaljnjem razmišljanju sem prišel do spoznanja, da zavist in ksenofobija nista neki stalno prisotni slovenski lastnosti, ampak čustvi, na katera se moji lahkoverni in preprosti rojaki, zlasti v gmotno težjih časih in s pravo vzpodbudo, najhitreje ujamejo.

Vseh razsežnosti ozadja za nastanek »slabe banke« ne poznam, niti mi niso popolnoma jasne njene funkcije in rok trajanja. Dojel sem, da je potrebna. Takoj ko so se oblastniki odločili, da morajo njeno vodstvo prepustiti tujcem, sem se vprašal, kdaj so ugotovili, da so naši ekonomisti kljub trem fakultetam za to nesposobni in kakšen bo njihov odziv. Še bolj pa me je zanimalo, kako bodo to sprejeli nosilci »nacionalnega interesa«, kdaj in kakšno taktiko bodo ubrali, da bodo verjetno edini način reševanja našega gospodarstva zrušili. Že dogajanje okoli Telekoma je razkrilo »karte« in poslej sta bila vprašljiva samo še način in čas, kako in kdaj se bodo tujega vodstva rešili. Ravnanje nekdanjega obrambnega(!) ministra je razkrilo, da gre za zadetek v živo in da je treba mobilizirati vse obrambne sile za obrambo določenih oblastnikov – ne države.

Glede na dejstvo, da je bila psihologija najpomembnejša družboslovna znanost nekdanje Udbe, je bila kombinacija zavisti in ksenofobije odkrita kot najučinkovitejše in najuspešnejše orodje za obračun s tujim vodstvom slabe banke. Ni bilo ne stranke ne posameznika, ki bi se upal temu javno upreti. Geslo »Tujci nas ne bodo ropali!« je slavilo zmago. Slovenija se je 7. oktobra zbudila v popolni svobodi. Iz sredstev javnega obveščanja je tolklo v oči in ušesa: Sava Kranj, Faktor banka, Elan, ACH, Telekom … rešeni so! Če ne bi bilo EU, bi z vseh streh plapolale zastave, naša država bi bila v hujši evforiji zmage kot 9. maja 1945. Jasno je postalo, da niso problem ne plače ne tujci, problem je realna oblast, njeni viri financiranja.