Drugi uživajo v duhu zmagoslavja, da so imeli prav, prvi so na robu obupa: država in demokracija nista vrednoti, prelom s komunizmom se zanikuje, politični sistem drsi v totalitarizem, država je v krču vsakodnevnega boja vlad za politično preživetje in temu vse podrejajo, stanovanj in prihodnosti za mlade ni, tožilstvo in sodstvo delujeta po nalogu in potrebah »nekdanjih«, zdravstvo razpada, pokojnine so brezupne, oskrba starostnikov je v funkciji pogrebnih podjetij …
Krivda ni na strani njenih notranjih nasprotnikov, ti si pripisujejo kvečjemu zasluge za razmere, ampak nosilcev osamosvojitve. Vzrokov zanje je več, poglavitni je v tem, da so tisti, ki so osamosvojitev izpeljali in se povzpeli v oblastne strukture, nasedli Kučanovi igri, uspelo mu je slovenski javnosti dopovedati, da je v ozadju zgolj boj za osebno oblast, ne pa vsebinsko drugačnost, svoboda in demokracija.
Država je zaradi vsesplošnega zdrsa strahovito poškodovana. Rešiti jo je mogoče z izvajanjem ciljev in nadgraditvijo pričakovanj, ki so tako množico Slovencev pripeljali na referendum, katerega tridesetletnice se bomo spominjali naslednje leto.
