Na vprašanje tožilca, zakaj je sploh prišlo do prodaje kina Dom, je Šrot odgovoril, da je bila zgradba v propadlem stanju in brez njene prodaje ni bilo mogoče uresničiti lokacijskega načrta, ki je predvideval gradnjo več stanovanjskih objektov na tem območju.
Celjski župan je pojasnil, da je imela Monika Sečnik kot takratna vodja Zavoda za planiranje in izgradnjo Celje vsa pooblastila za sklenitev vseh nepremičninskih poslov. Šrot pa je prav njej naročil, da odkupi propadajočo stavbo kina Dom, pri nakupih in prodaji se je Sečnikova, ki ji tožilec očita enako kaznivo dejanje kot Šrotu, zanašala na cenitve štirih cenilcev, ki so ocenili vrednost stavbe.
Sečnikova je tako sprejela odločitev o prodaji občinskega dela stavbe, potem pa je z družbo Eurocomp sklenila menjalno pogodbo in celotno stavbo odkupila za potrebe občine. Cena te menjave pa naj bi bila previsoka, zato je Sečnikova izgubila službo.
Po Šrotovih besedah kina Dom ni bilo smiselno obnoviti, saj bi bila ta obnova predraga, prepričan je tudi, da pri njegovi prodaji ni bila storjena nobena škoda, saj je zdaj vrednost okoliških zemljišč veliko večja kot pred štirimi leti. Dodal je še, da z direktorjem omenjenega podjetja Eurocomp Aleksandrom Jančarjem ni imel nobenih pogovorov glede prodaje kina Dom.
Sečnikova je povedala, da ji je celjski župan na enem izmed kolegijev občinske uprave naročil, naj kupi stavbo kina Dom. "Po sestanku je prišel k meni Jančar, češ da je slišal, da moram kupiti zgradbo kina in da se bova o tem še pomenila. Ko sem kasneje župana opozorila na to, zakaj bi kupovali, če pa je zgradba namenjena za rušenje, je dejal, da je stara in da kvari ugled mesta," je pred sodnim senatom pojasnila Sečnikova.
Ocenjuje tudi, da njeno delo ni bilo nezakonito. "Nisem se spraševala, zakaj bi občina kupila to zgradbo, saj spoštujem navodila nadrejenih. Bili sta dve cenitvi, kasneje sem v kazenskem spisu našla še eno," je še poudarila Sečnikova.
Sojenje zoper Šrota in Sečnikovo se bo nadaljevalo kmalu.
