Eksorcist mariborske nadškofije Marijana Veternik nam je razkril nekaj srhljivih zgodb, ki jih je doživel pri obredu izganjanja hudiča. »Obiskala me je oseba, ki je znala le nemško, ne pa tudi hrvaško, čeprav je bil oče te osebe po rodu Hrvat. Ko smo začeli moliti zanj, je nenadoma začela odgovarjati v latinščini, hrvaščini, slovenščini in nemščini. Takih primerov, da ljudje, ki so obsedeni, začnejo nenadoma odgovarjati v neznanih jezikih, je precej,« je Veternik pripovedoval novinarki Reporter Magazina.
Razmišljanje, da je vsak, ki pride k izganjalcu hudega duha, že obseden in da je treba iz njega izganjati hudiča, je napačno. Po besedah uradnega eksorcista Cerkve, Marijana Veternika, je vseh tistih, ki so obsedeni in ki potrebujejo izganjanje zla, v resnici zelo malo, le okoli pet do deset odstotkov. Vsi drugi so pod njegovim vplivom in z njim nekako okuženi. Da bi se ga rešili, osvobodili, je potrebno duhovno zdravljenje.
Za tako zdravljenje ni primeren vsak, zato duhovnik Marijan Veternik najprej na podlagi pogovora in iz opisa življenja ugotovi, ali je oseba, ki potrebuje pomoč, primerna za zdravljenje pri psihiatru ali pri njem: »Če sumim, da pri njej ni vere, da je oddaljena, da je daleč od Boga, potem vem, da gre za duhovno motnjo in da sodi k meni. Če teh znakov ni, lahko sodimo, da gre bolj za psihične težave. Za ugotovitev imam na voljo še en pripomoček. To je molitev eksorcizma, ki je molitev Cerkve iz rimskega obrednika. Lahko jo moli duhovnik, ki ga je škof uradno imenoval za eksorcista oziroma izganjalca hudega duha, ali pa duhovnik, ki škofa prosi za določen primer. Pri tej molitvi se pokažejo simptomi, znaki, da bi bila ta oseba lahko pod vplivom zla, in tako na neki način motena.«
Bogovi brez Boga
Za posameznika, ki ima težave z nekim grehom, lahko moli in prosi Jezusa za osvoboditev tudi vsak človek s svojimi besedami. Takrat govorimo molitvi za osvoboditev. Za Veternika še zdaleč ni najpomembnejša le molitev: »Molitvi ne dajem tako velike pozornosti. Ne moremo je jemati kot magijo, saj bi to potem tudi bila. Če se hočeš upreti zlu, moraš spremeniti svoje življenje. Moraš se spreobrniti, odločiti za Jezusa, šele potem bo imela molitev, vsi zakramenti, še zlasti spoved in bolniško maziljenje, neko moč. Sicer ni nobenega smisla.«
Vprašanje, kako to, da je bil izbran za uradnega eksorcista Cerkve, bi morali nasloviti na škofa, ki ga je imenoval, a Veternik trdi, da je temu pripomogel tudi njegov radovedni značaj. Ko je bil še kaplan v Velenju, je imel veliko dela z različnimi skupinami, ki jih je duhovno vodil, pri tem pa opazil, da je nekdo, ki je opravil dobro spoved, znova padel v iste grehe in se jih ni mogel rešiti. »Takrat sem se vprašal, če je Bog in če je prišel Jezus, da nas reši, da nas osvobodi, zakaj potem človek ni osvobojen? Ko sem ugotavljal vzroke, sem spoznal, da so v ozadju velikokrat notranje rane človeka, ki ni bil sprejet, ki ni bil ljubljen. Prav počasi sem ugotovil, da je za temi notranjimi ranami še nekaj drugega, da lahko po teh ranah deluje hudi duh«. Hudi duh, ki naj bi bil sprva dobri, a nato padli angel, je nastal zaradi svobodne volje. Kot pojasnjuje Veternik, so imeli ti angeli več svobodne volje, kot jo imamo ljudje, zato je bilo njihovo zlo, ko so se uprli, da lahko živijo brez Boga in da so lahko Bog brez Boga, toliko večje. Ko so zavrgli božjo ljubezen, so se zaprli v krog lastnega sovraštva in postali hudi duhovi.
V času, ko pri nas skoraj nihče ni govoril o eksorcizmu, zaradi česar imamo še vedno na voljo le iz italijanskega jezika prevedeno delo Izganjalčeva pripoved, ki jo je izdala Družina, se je Marijan Veternik udeležil številnih srečanj in seminarjev v tujini, zlasti v Franciji, Italiji in Nemčiji. To so bila najprej predvsem srečanja za molivce, ki molijo za osvobajanje, za notranje zdravljenje. Sprva je pomagal uradnemu eksorcistu Rafku Vodebu, ko pa je ta zbolel in ni več mogel opravljati te službe, ga je škof prosil za prevzem te naloge. Dobro se je zavedal, da je to zelo naporna služba, zato jo je najprej zavrnil, nato po enem letu vendarle sprejel. Od takrat je minilo že desetletje, v tem času pa se kot eksorcist, ki je obenem duhovnik v Žičah pri Slovenskih Konjicah, redno udeležuje vsakoletnega svetovnega srečanja eksorcistov, na katerem si udeleženci izmenjujejo izkušnje ter govorijo o problemih, s katerimi se spopadajo na terenu. Poslanstvo, ki mu je bilo naloženo kot duhovniku, rad opravlja, predvsem zato ker rad pomaga ljudem, ki se znajdejo v hudih preizkušnjah.
Delo za psihiatra in duhovnika
Kadar pride posameznik k njemu na pomoč, ni najpomembnejše, da je veren, temveč je bistvo v tem, da se ugotovi, kot je povedal že uvodoma, ali gre za psihično ali duhovno težavo. »Največ se lahko razbere iz pripovedi o njegovem življenju. Človeku z duhovno težavo svetujem, naj najprej opravi življenjsko spoved. Lahko jo opravi pri meni, če je pripravljen, ali kje drugje. Dam mu na voljo tudi več časa, da se pripravi. Po spovedi lahko začne prejemati zakramente, zlasti obhajilo. Šele potem ima molitev učinek.«
Mnogo ljudi rado reče, da so molili, vendar ni bilo nič boljše. Razlog je seveda ta, da še naprej živijo v grehu: »To pomeni, da je med sebe in Boga postavil zid. Bog sicer sliši, ampak on ne sliši odgovora Boga. Ko so sposobni odstraniti ta zid, so že v procesu zdravljenja in po določenem času so rešeni, osvobojeni.« Če do tega ne pride, je potrebna kakšna molitev za osvoboditev, v skrajnih primerih molitev eksorcizma. Takrat je treba osebo celostno zdraviti, kajti človek je vendar telo skupaj z dušo in duhom. Če se težave kažejo tudi kot psihične težave, je dobro, pripominja Veternik, da je v ozadju tudi kakšen psihoterapevt, lahko je tudi narobe, in sicer da skupaj s psihoterapevtom sodeluje duhovnik: »Tudi psihiatri, psihoterapevti so že koga poslali k meni ter mu pred tem povedali, da je potreben dobre spovedi. Velikokrat mi kakšen psihiater reče, da pride k njim bolnik, a mu ne morejo reči, tvoji grehi so ti odpuščeni. To lahko naredi le duhovnik pri zakramentu sprave. Včasih je potrebno tudi to. Obojestransko sodelovanje psihiatra in duhovnika je lahko v veliko pomoč. Taki učinki zdravljenja so bolj uspešni.«
Hipnoza, piskrček za hudiča
Med stopnjami obsedenosti s hudim duhom najbolj izstopa posedenost. Takrat se pri molitvi eksorcizma pojavijo različni simptomi prisotnosti hudega duha, kot so govorjenje v neznanih jezikih, ki jih oseba prej ni nikoli govorila, ali nadčloveška moč ter spremembe pri vegetaciji (sušenje rastlin). Vse to je pri svojem delu doživel tudi Veternik: »Obiskala me je oseba, ki je znala le nemško, ne pa tudi hrvaško, četudi je bil oče te osebe po rodu Hrvat. Ko smo začeli moliti zanj, je nenadoma začela odgovarjati v latinščini, hrvaščini, slovenščini in nemščini. To je eden od dokazov, da je oseba pod vplivom hudega duha.«
Na vprašanje, kaj misli o učenju neznanih jezikov v stanju hipnoze, kar je ena izmed sodobnejših učnih praks učenja tujih jezikov, je Veternik povedal, da se mu zdi uporaba hipnoze nevarna, čeprav se je z njo ukvarjal, še preden je postal eksorcist: »Hipnoza je zame eno izmed šarlatanstev, saj z njo človeka spraviš v stanje, ko nikoli ne veš, kdaj bo hudič lahko zraven pristavil svoj piskrček. Ne gre le za psihično področje, ko naj bi se spremenila psiha posameznika, temveč se na ta način vstopa v človekovo duhovno področje. Ker človek ni več svoboden, lahko postane žrtev okultnih ali zlih sil. S tem se ne smemo igrati.«
Prav zato je zelo pomembno, da se zavedamo resnosti obreda izganjanja hudega duha, kadar je oseba posedena; to se vidi, kot smo že omenili, če denimo govori v neznanih jezikih, če ima nadnaravno moč in če so spremembe v naravi. Takrat so lahko poleg eksorcista in osebe, ki je bila posedena, le svojci z globoko vero, zaupanjem, nikakor pa ne morejo prisostvovati osebe, ki so tam le iz kakšne radovednosti: »V tem primeru pride do izzivanja, in hudi duh lahko povzroči motnje in težave osebi, ki bi bila navzoča zaradi radovednosti.« Veternik ob tem kljub temu pojasni, da to ne pomeni, da bi si hudi duh, ki ga izganjamo iz posedene osebe, lahko morda izbral za žrtev eno izmed prisotnih oseb: »Ne, hudiča vendar pošlješ v kraj pogubljenja. Tja ga izganja Jezus, jaz sem le orodje v njegovih rokah.« Doslej ni imel nobenih slabih izkušenj, saj zelo pazi, kdo je še prisoten ob posedeni osebi skupaj z njim.
VEČ V PRVI ŠTEVILKI REPORTER MAGAZINA