Na drugih vodilnih pozicijah v državi so se menjavali vodje, zamenjalo se je kar dvanajst vlad, le Semolič se je ohranil kot najvplivnejši in dosmrtni prvi sindikalist. V korist leve politične opcije je Semolič skozi celotno tranzicijo zlorabljal vsa sredstva ‒ demonstracije, stavke in referendume ‒ , da je rušil oblast, ki ni bila Kučanu po volji. Najhuje je, da nam je Semolič v imenu ideologije ukradel celo praznik 1. maj in sindikalno gibanje!
Sindikati so tisti del družbe, ki se je v tranziciji najbolj izognil demokratizaciji in pluralizaciji. S tem se je Semolič celo pohvalil v letošnjem intervjuju za MMC RTV SLO: »V 90. letih so prevladovali med nami konflikti politične narave, zdaj pa tega ni več« (22. 1. 2016). Semoliča je kot nekdaj vplivnega partijca (bil je sekretar Socialistične zveze delovnega ljudstva, SZDL) seveda zelo motila težnja po demokratizaciji in pluralizaciji sindikatov, za kar si je v začetku tranzicije prizadeval France Tomšič (1937‒2010), ko je marca 1990 ustanovil sindikat Konfederacijo novih sindikatov Slovenije ‒ Neodvisnost. V nasprotju s Tomšičem je Semolič aprila 1990 izvedel zgolj kozmetično spremembo režimskega sindikata in ga preimenoval v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Že samo ime pove vse – da je Semolič sledil komunistični dogmi, da njegov sindikat predstavlja »vse«, torej da ni potrebe po konkurenci, pluralizmu ali demokratizaciji sindikalnega gibanja.
Semoličeva blokada demokratizacije in sindikalnega pluralizma dokazuje, da vse do danes ostaja zvest dediščini totalitarnega enoumja. V propadlem komunističnem režimu je denimo kot strokovni sodelavec na republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva zatiral političnega oporečnika Viktorja Blažiča (1928‒2014). To dokazuje dokument pogovora med Semoličem in Blažičem po njegovi vrnitvi iz zapora, ki ga hrani Arhiv RS (glej). Partijec Semolič je Blažiču januarja 1978 zabrusil, da zaradi svojega »madeža« ne more več delati kot novinar na Delu ali kjer koli drugje, ker da nima ustreznih »družbenopolitičnih kvalitet«. Blažiču je odrekel pravico do dela in mu svetoval, da se mora ustrezno »pokesati« zaradi kritike režima.
Po vsej tej sramoti se je Semolič razglasil za varuha delavskih pravic in seveda vse do danes ni videl razloga, da bi se Zoran Janković pokesal za svoje grehe proti delavcem, ki jih sindikalist Semolič domnevno ščiti. Sindikat gradbenih delavcev je namreč Jankovićeve Stožice označil za spomenik poteptanih temeljnih delavskih pravic. Kljub temu bo Janković tudi za letošnji 1. maj spet slavnostni govornik na ljubljanskem Rožniku v organizaciji Semoličeve ZSSS. Ker je pač Janković ne glede na vse »madeže« Kučanov človek ustreznih »družbenopolitičnih kvalitet«, Semolič pa Kučanov sindikalist.
Semolič je kot sindikalist pomembno prispeval tudi k tajkunizaciji Slovenije. Na Semoličevo pajdašenje s Kučanovimi rdečimi direktorji je opozoril ustanovitelj sindikata Neodvisnost Tomšič v intervjuju za portal Kamnican.si leta 2009: »Zveza svobodnih sindikatov Slovenije kot naslednica bivših režimskih sindikatov je v devetdesetih letih veliko naših predlogov, s katerimi smo hoteli omejiti moč menedžerjev in tajkunizacijo Slovenije, zavračala, ker so lastniki kapitala prihajali iz iste politične opcije kot oni sami. To je bilo zelo slabo za delavce in se čuti še danes.« Semoličevo podporo tajkunizaciji Slovenije vidimo tudi iz njegovega nenehnega bratenja z Jožetom Mencingerjem vse do danes.
Mencinger je stalni svetovalec ZSSS, čeprav je taisti Mencinger v začetku tranzicije javno pozival rdeče direktorje, naj pokradejo delavce (tj. družbeno premoženje). Kot podpredsednik Demosove vlade je Mencinger konec leta 1990 hotel vso lastnino razdeliti med rdeče direktorje: »Če bi se odločal kot ekonomist, potem bi vso lastnino razdelil med gospodarstvenike« (Delo, 10. 11. 1990). Razdelitev seveda pomeni, da bi rdeči direktorji vse dobili zastonj, delavci pa nič. Že zato bi moral Semolič Mencingerju pljuniti v obraz, namesto da se z njim celo tranzicijo pajdaši. Rdeča gliha pač v kup štriha!
Semoličevo glavno »sindikalno« poslanstvo je nenehno miniranje Kučanu nevščečnih vlad, in sicer v tandemu z drugim Kučanovim sindikalistom, Branimirjem Štrukljem, ki je najvplivnejši sindikalist javnega sektorja. Semolič ima z ZSSS daleč največjo sindikalno moč in vpliv v zasebnem sektorju, Štrukelj pa v javnem sektorju. Semolič je Kučanova desna roka, Štrukelj pa leva. Oba sta velika ljubljenčka levih dominantnih medijev. Semolič ima v rokah režimski sindikat neprekinjeno že od komunizma, Štrukelj pa za njim samo malo zaostaja, in sicer kot glavni tajnik SVIZa (od 1996) in predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (od 2006). Kot Semolič je tudi Štrukelj neskončno zvest Kučanu in z njim vseskozi skupaj tišči glavo.
Pod drugo Janševo vlado leta 2012 je odigral ključno rušilno vlogo: začel je s stavkami proti varčevanju, bratil se je z Jankovićem, nato pa se je na ulici pridružil vstajnikom pri rušenju Janševe vlade, medtem ko je Semolič vlagal referendumsko zahtevo, prav tako z Jankovićem. Stično točko s Semoličem je Štrukelj našel prav v Meščevi ZL, ki jo je Kučan označil za »nekaj svežega« na slovenskem političnem prizorišču.
Šele sprejetje ustavnih sprememb referendumske ureditve (2013) je Semoliča politično kastriralo, saj mu je onemogočilo, da namesto sindikalista igra večnega politika in ruši Kučanu nenaklonjene vlade, ne da bi šel kdaj na volitve. Brez nenehnih referendumskih državnih udarov proti reformam in spremembam je Semolič postal politično impotenten, vendar se je kljub temu ohranil kot glavni sindikalist, ki še naprej razdeljuje Slovence tudi pri praznikih in delavskih pravicah.
Zato je ob petindvajsetletnici samostojnosti napočil trenutek, da 1. maj iztrgamo iz Semoličevih in Štrukljevih krempljev in spet postane resnični delavski praznik. Prižgite torej kresove proti obema Kučanovima sindikalistoma in protestirajte proti nedemokratičnosti, monopolu in totalitarizmu rdečih sindikatov. Vzemite si nazaj 1. maj kot praznik vseh delavcev!