Misel v naslovu prispevka se je zapisala Ingu Falku Paschu Wallersbergu, v letih 1990–1992 članu prve demokratično izvoljene in osamosvojitvene vlade RS, ki je pravnoformalno in dejansko prevzela zgodovinsko odgovornost priprave in izvedbe ustavne, zakonodajne in ob agresiji JLA tudi dejanske osamosvojitve Slovenije. Z njo je sklenil zahtevo za uvedbo preiskave zoper nekdanjega vodjo soboškega ODT Ludvika Gornjeca in sedanjega predstojnika ODT v Murski Soboti Žarka Bejeka, ki ju bremeni storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po čl. 257/3 kazenskega zakonika RS. Za ta korak, da kot subsidiarni tožilec vloži kazensko ovadbo zoper oba okrožna državna tožilca, se je Ingo Pasch odločil po tem, ko je okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu zavrglo njegovo ovadbo zoper tožilca Žarka Bejeka, ki se je v slovenski javnosti oktobra lani »proslavil« z umikom obtožnice zoper nekdanjega polkovnika JLA Berislava Popova. Popova je obtožnica bremenila kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo v Gornji Radgoni med osamosvojitveno vojno junija in julija 1991.
Na prvem sojenju, začelo se je leta 2010, končalo pa štiri leta pozneje, je bil Popov spoznan za krivega, soboško sodišče mu je naložilo kazen petih let zapora, njegov nadrejeni generalmajor JLA Vlado Trifunović pa je bil oproščen. Višje sodišče v Mariboru je potrdilo oprostilno sodbo Trifunoviću in uslišalo pritožbo Popova. Razveljavilo je prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje senatu soboškega okrožnega sodišča pod vodstvo sodnika Branka Palatina, od katerega je še zahtevalo, da si pridobi dodatna izvedeniška mnenja s področja vojaške taktike.
Čeprav je od osamosvojitvene vojne minilo že dobrih 25 let, so pri večini Slovencev spomini na dogajanje še vedno živi. Vseeno v nekaj besedah strnimo vojaško-osvajalski plenilski pohod oklepne enote JLA polkovnika Popova iz Varaždina do Gornje Radgone. Za njimi so ostali porušeni civilni objekti v krajih, skozi katere so si utirali pot proti Gornji Radgoni, za njimi sta ostali dve civilni smrtni žrtvi, za njimi je ostala porušena Gornja Radgona, ob umiku pa je z njimi na nekaj civilnih enoosnih prikolicah, pripetih na bojna oklepna vozila, odšlo naropano blago iz radgonskih trgovin in stanovanj. Pet let se je vlekel prvi proces proti Trifunoviću in Popovu, ki se je končal z oprostilno sodbo za Trifunoviča in obsodilno za Popova, a so mariborski višji sodniki poskrbeli za vnovično sojenje na prvi stopnji.
To se je začelo marca lani in končalo v »rekordnih« osmih mesecih, in to ne z obsodilno sodbo, kar je pričakovala slovenska javnost, temveč z umikom obtožnice okrožnega državnega tožilca Žarka Bejeka, zato je predsednik velikega senata Branko Palatin izrekel zavrnilno sodbo in s tem za vselej sklenil kazenski postopek zoper polkovnika Popova. Razočaranje in nejevolja prebivalcev pokrajine ob Muri kakor tudi širše slovenske javnosti je bilo iz dneva v dan glasnejše. Odločne proteste so ob tej škandalozni sodbi izrekali zlasti tisti, ki so se pred 25 leti z orožjem zoperstavili agresiji jugovojske. Upravičeno so namreč pričakovali, da bo nekdo tudi kazensko odgovarjal za razdejanja in storjeno gorje med Ormožem in Gornjo Radgono.
Za razplet sojenja in umik obtožnice naj bi poskrbela dva eksperta s področja vojaške taktike Marko Unger in Tomaž Pörš, oba celo zaposlena v Slovenski vojski. Po njunem pričanju je okrožni državni tožilec Žarko Bejek presodil, da ni elementov za očitano kaznivo dejanje vojnega hudodelstva in umaknil obtožnico zoper Popova. Stroški tako prvega kot drugega procesa so šli v breme državnega proračuna, Popov pa naj bi uspel tudi v odškodninski tožbi zoper državo Slovenijo.
Je pri tožilcih Gornjecu in Bejeku šlo za naklep?
»In to je velika sramota,« je člane VSO v Poljčah nagovoril Ingo Falk Pasch Wallesberg. »Sramota, ki bi morala boleti ves slovenski narod. Mene boli, tudi zato sem se odločil, da zoper okrožnega državnega tožilca Žarka Bejeka sprožim kazensko ovadbo.« Ingo Pasch je ovadbo vložil 16. decembra lani, vrhovno državno tožilstvo je odločanje o ovadbi prepustilo slovenjegraškemu okrožnemu tožilstvu, to pa je s sklepom Ktn 135/2016 z dne 15. julija letos kazensko ovadbo zavrglo, Inga Pascha pa kot oškodovanca poučilo, da lahko, če se z njihovo odločitvijo ne strinja, kot oškodovanec sam začne kazenski postopek zoper tožilca Bejeka kot subsidiarni tožilec. »Po vložitvi zahteve za izvedbo preiskave in njene dopolnitve mi je soboško ODT postreglo z novim, zame naznanim in zato toliko bolj pretresljivim in škandaloznim dejstvom,« je pripoved članom VSO nadaljeval Ingo Pasch. »Kazensko zadevo zoper obdolženega polkovnika JLA Berislava Popova zaradi kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo je od prejema kazenske ovadbe, to je bilo 16. julija 1991 leta, torej le nekaj dni po koncu vojaških spopadov v Sloveniji, pa do odhoda v pokoj 25. oktobra 2007 reševal tedanji vodja okrožnega državnega tožilstva Ludvik Gornjec. Celih šestnajst let, ponavljam, celih šestnajst let pri tem primeru ni storil nič. Kazenska ovadba s strani soboške policijske uprave je celih šestnajst let ležala v njegovem tožilskem predalu, sam ni izpeljal preiskave, kaj šele da bi vložil obtožnico!«
S tem naj bi Gornjec povzročil veliko škodo, ker so v toliko letih mnogi dokazi preprosto izginili oziroma je bila na prvem procesu njihova izvedba bistveno otežena. Tudi zato je bila leta 2008 generalu Trifunoviću izrečena oprostilna sodba, saj so kazniva dejanja, ki mu jih je očitala obtožnica, v sedemnajstih letih že zastarala. Da gre za škandalozno početje slovenskega pravosodja, ki v petindvajsetih letih samostojnosti v kakih sto primerih ni uspelo obsoditi niti enega posameznika agresorske JLA, hkrati pa kot po tekočem traku procesira slovenske osamosvojitelje, je dejal Ingo Pasch. »In to boli, hudo boli!«
Zato se je odločil za širitev obtožnice. Nanjo je kot prvoobdolženega uvrstil upokojenega vodjo okrožnega državnega tožilstva Ludvika Gornjeca, drugi na seznamu pa je Gornječev naslednik Žarko Bejek. Oba bremeni kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po členu 257/3 KZ RS. Z opustitvijo kazenskega pregona v tako dolgem času, to je bilo po Paschevo storjeno naklepno, je obdolženi Gornjec onemogočil uspešno izvedbo kazenskega postopka zoper Trifunovića in Popova ter uveljavitev odškodninskih zahtevkov za prizadejano škodo na objektih in drugem premoženju. Vse je specificirano v sodnih spisih okrožnega sodišča v Murski Soboti. »Zgodi pa se nasprotno, po izjavi Berislava Popova je Slovenija njemu dolžna plačati odškodnino.«
Drugoobdolženemu tožilcu Žarku Bejeku Ingo Pasch očita angažiranje sodnih izvedencev za vojaško taktiko Ungerja in Pörša. Da je njuno angažiranje ostalo nepojasnjeno, Fakulteta za varnostne vede ju ni predlagala, zato dvom o njuni objektivnosti in strokovnosti. »Oba sta bila v kritičnem času slovenskega osamosvajanja pripadnika agresorske JLA, eden med njimi celo kot častnik, podrejen Berislavu Popovu.« Da se zato ne gre čuditi, da je Žarko Bejek brez najmanjšega ugovora sprejel njuno izvedensko mnenje, v katerem sta celo postregla s tako absurdnim stališčem, da so slovenske obrambne sile napadle enoto JLA polkovnika Popova in s tem zakrivile vso prizadejano škodo, dodaja Pasch. Na tak način je enota JLA in njen poveljnik polkovnik Berislav Popov iz agresorja postala žrtev, Žarko Bejek pa je odgovornost za spopade, žrtve in nastalo materialno škodo po razdejanju Gornje Radgone preložil na pleča obrambnih enotam TO in policije ter na Vlado RS.
Zato Ingo Pasch kot oškodovanec v razširjeni obdolžnici zoper Ludvika Gornjeca in Žarka Bejeka soboškemu okrožnemu sodišču predlaga, da po zaslišanju obeh obdolžencev izda sklep o začetku preiskave. Hkrati je predlagal, da vrhovno sodišče zaradi okuženosti soboškega sodišča primer zaupa drugemu krajevno pristojnemu sodišču, po možnosti na drugem koncu Slovenije. Razširjeni obtožni predlog Ingo Pasch sklene s stavkom, namenjenim sodnikom v razmislek. »Zakaj je ta vloga pomembna? Zato, ker narod, ki nima odgovornega odnosa do svoje zgodovine, nima prihodnosti!«
