Sramota Janeza Čučka

Janez Čuček, legenda TV-Dnevnika, naj bi bil v bivšem režimu zalezoval emigrante v Argentini in se osramotil s knjigo, v kateri jih je prikazal kot izdajalce.

Janez Čuček, nekdaj priljubljeni voditelj TV Dnevnika, je leta 1979 napisal knjigo z naslovom Sramota umira počasi o slovenski politični emigraciji v Argentini in ZDA. Knjiga argentinske Slovence prikazuje v luči izdaje med drugo svetovno vojno, bere se kot priročnik nekdanje Službe državne varnosti. Čuček sodelovanja s SDV niti ne zanika.

Vsi argentinski Slovenci, ki smo jim omenili Čučkovo knjigo Sramota umira počasi, pravijo, da je bilo to nekaj najbolj zavržnega kar so si lahko predstavljali. Slovenci, ki so domovino zapustili leta 1945 v strahu pred komunističnim nasiljem in so našli novi dom v Argentini (tudi v ZDA in drugje) so konec sedemdesetih let Čučka sprejeli v dobri veri, vabili so ga na svoje domove, izkazali so mu vse gostoljubje ter mu predstavili svoje življenje in razmišljanje. Nazaj so dobili knjigo, v kateri jih Čuček predstavlja kot ljudi, ki imajo srca polna sovraštva do Slovenije in Jugoslavije in ki poskušajo s sebe vselej sprati madež izdaje in ga upravičiti.

Hkrati Čuček ugotavlja, da jim niti njihovi odrasli otroci ne verjamejo več. Tako piše zdaj upokojeni novinar o ljudeh, ki so v Argentini v kulturnih, izobraževalnih in političnih ustanovah ustvarili pravi čudež: novo vzporedno Slovenijo tisoče kilometrov od dejanske Slovenije. Na otroke so prenesli ljubezen do domovine in seveda nasprotovanje tedanjemu komunističnemu režimu, saj režim in domovina nista isto, kakor je poskušal prikazati Čuček.

»Sovražna« emigracija
Sam že na začetku knjige zapiše zelo čudne okoliščine v katerih je med izseljenimi Slovenci zbiral gradivo, ki ga je sprva objavljal v časniku Dnevnik, nato še v knjigi, izdani pri založbi Obzorja. »Nekateri, s katerimi sem se v krogih slovenske politične emigracije pogovarjal, so vedeli, da sem novinar, nekateri ne, in pogovori s slednjimi so imeli včasih nekakšen mikaven prizvok neodkritih skrivnosti.« Seveda, mnogi iz »sovražne emigracije«, kakor jim pravi, so ga vabili na svoj dom, v intimnost svoje dnevne sobe, in če bi vedeli, da gre za režimskega novinarja, ki piše za režimski časopis, ga najbrž ne bi sprejeli tako odprto.

Takoj na začetku knjige sicer povzema svoje črno-belo videnje slovenske zgodovine, ki je bilo zanj podlaga za odnos do povojnih argentinskih Slovencev: opravičiti poskušajo svoje ravnanje med narodnoosvobodilno vojno, ko so se naslonili na tuje zavojevalce. Kot »začetke izdaje« opisuje  vaške straže, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da so bile prve vaške straže (predhodnice  prostovoljne protikomunistične milice MVAC,  ki so jo oborožili Italijani) ustanovljene šele konec leta 1941 kot odziv na komunistično nasilje po vaseh. Podlaga za Čučkov odnos do politične emigracije je tedanja uradna edino dovoljena režimska zgodovina.

Rešilna bilka »za zločince«
Slovenski domobranci so se z delom civilnega prebivalstva maja 1945 pred komunistično »osvoboditvijo« umikali na avstrijsko Koroško, čeprav, kot piše Čuček »beg tedaj ni bil edina možnost. Vsi, ki so tiste majske dni pobegnili, bi lahko ostali v domovini, priznali svojo krivdo in sprejeli kazen – ali vsaj obsodbo javnosti. Ne tako redki so to tudi storili. Še danes živijo tukaj.« Po njegovem je bil odhod v tujino rešilna bilka samo za zločince, ki bi sicer svoje zločine morali plačati na sodišču. Kot vemo, je domobrance »roka pravice«, potem, ko so jih Britanci vrnili v Jugoslavijo, dosegla v obliki množičnih pobojev, njihove kosti še vedno ležijo v  kraških breznih in po moriščih.

V knjigi pa se Čuček sprašuje, kaj se je zgodilo z vrnjenimi domobranci, in ponuja odgovor v knjigi Franca Strleta »Veliki finale na Koroškem«: »Splošno znano je, da je bila večina domobrancev najhuje kaznovana, po kratkem zaslišanju so bili na smrt obsojeni in pokončani … Glede števila na smrt obsojenih in pokončanih niso na voljo natančni podatki. Sovražni begunski viri navajajo številko 9.000, ki pa je pretirana. Iz poimenskega seznama, ki ga navajajo kot dokaz, je razvidno, da so tu všteti vsi padli belogardisti in narodni izdajalci od leta 1942 dalje, nekateri celo po večkrat …«. Tragična igra številk je bila žal v resnici majske in junijske dni leta 1945 drugačna. Brez sojenja pobitih, nečloveško pomorjenih, je bilo v več kakor 13.000 ljudi (pretežno domobrancev, a tudi civilistov).

VEČ V TISKANI IZDAJI