»Osebe, ki se pokopljejo z vojaškimi častmi, določa 368. člen Pravil službe v Slovenski vojski (SV). Skladno s sklepom Vlade RS, da se za preminulega Janeza Zemljariča organizira pogreb z vojaškimi častmi, bosta pri izvedbi pogreba sodelovala Gardna enota SV in trobilni kvintet Policijskega orkestra. Upoštevajoč Direktivo za izvajanje gardnih in vojaških protokolarnih nalog SV, bo udeleženih 25 pripadnikov Gardne enote SV (en častnik, trije podčastniki in 21 vojakov) ter pet glasbenikov Policijskega orkestra. Protokol pogreba z vojaškimi častmi vključuje izstrelitev treh salv ob položitvi žare pokojnika v grob,« so nam sporočili iz ministrstva za obrambo, potem ko so nas napotili na Protokol RS.
Uradni predlog za pokop Zemljariča z vojaški častmi je dal Marjan Šiftar, nekdanji šef kabineta prvega predsednika republike Milana Kučana, ki je bil pred tem republiški sekretar za informiranje od leta 1982 do 1990. Skupaj z drugimi nekdanjimi člani izvršnega sveta med leti 1980 in 1984 je obrazložil, da je Zemljarič kot takratni predsednik izvršnega sveta ob zavzemanju za gospodarski in vsesplošni razvoj ter dobrobit Slovenije operativno vodil velike projekte trajnega nacionalnega pomena: organizacijo gradnje Cankarjevega doma, gradnjo Kliničnega centra, ljubljanske obvoznice, Hale Tivoli, začetek gradnje avtocestnega križa ter spodbujanje izvoznega gospodarstva na svetovne trge.
Marjan Šiftar, nekdanji šef Kučanovega kabineta
Poleg tega je vlada plačala tudi osmrtnico v Delu, v kateri je zapisala: »Ohranili ga bomo v trajnem spominu.« Dodala je še, da je bil Zemljarič v letih 1978 do 1980 republiški sekretar za notranje zadeve, od leta 1980 do 1984 pa predsednik izvršnega sveta skupščine SRS, kot se je takrat imenovala vlada. Da je bil pred tem načelnik tajne politične policije SDV, niso omenili. V takratni funkciji je med drugim zasliševal Edvarda Kocbeka, pisatelja in soustanovitelja OF, avtorja romana Tovarišija, kakor so se v osmrtnici neokusno poimenovali Zemljaričevi tovariši iz izvršnega sveta.
Zaradi pisanja o njegovi vpletenosti v udbovske umore je Zemljarič zoper pisca teh vrstic vložil zasebno kazensko tožbo, ki pa jo je izgubil, saj je sodišče ugotovilo, da sem svoje pisanje podkrepil z verodostojnimi listinami iz Arhiva RS.
