Spomini policista, ki je prvi prišel na kraj sestreljenega helikopterja JLA

Krajnc, ki je danes direktor Aerodroma Portorož, se takole spominja tistega junijskega četrtka leta 1991: »S starejšim kolegom sva se ravno vračala proti Policijski postaji Vič, ko sva slišala, da je strahovito počilo. Sprva sva mislila, da je jugoslovanska vojska raketirala stavbo vlade ali parlamenta, saj so ves čas grozili z napadi.« Potem ju je dežurni obvestil o padlem helikopterju in odšla sta na kraj dogodka.

»Bila sva prva. Cela ulica je dobesedno gorela. Del rotorja je padel na juga, drug del za hišo. Gorelo je, gasilci so hitro prišli. Spomnim se gospe, ki je vpila, da je v bližnjem golfu človek. Skušala sva razbiti vetrobransko steklo, kmalu sva ugotovila, da se je gospe samo dozdevalo. Na srečo,« je pripovedoval za Reporter. Po njegovem se je takrat pojavila težava, saj se je v bližini zbrala cela množica in zadevo opazovala. Nihče se ni menil za morebitno nevarnost. Nato so dobili obvestilo, da prihajajo vojaški specialci, prišel je tudi Jelko Kacin. »Vidno je bil šokiran. Takrat še nisem vedel, da je bil v helikopterju Mrlak. Za nas je bil agresor,« se spominja Krajnc, ki se mu prizori vedno prikažejo v spominu, ko se pelje tam mimo.

Krajnc je bil pred četrt stoletja mlad miličnik. »V tistem času nismo imeli urnika, delali smo tudi po 36 ur skupaj in še več. Bili smo polni energije, mislili smo samo na to, da moramo obraniti domovino. Sami smo se ponujali, da bi kam šli, tudi postavljat protitankovske barikade. Take morale, kot je bila takrat, pozneje ni bilo več,« razlaga Krajnc, ki je dolgo nosil glavo na prodaj celo brez neprebojnega jopiča, nato ga je pobral nekemu vojaku JA. »Za domovino Slovenijo sem bil pripravljen prestreči naboj, vprašanje je, če bi ga zdaj,« je razočaran Krajnc, ko vidi in posluša, kaj se danes dogaja s policijo in vojsko, ki sta materialno podhranjeni. »Varnost mora biti vedno na prvem mestu,« je prepričan.

Krajnc je iz policije »z velikim cmokom v grlu« odšel julija 2008. »Bil sem ponosen in odšel sem težko. Danes, osem let po tem, tega ne obžalujem več,« je še dejal.