Bullmastiffi so nenavadna kombinacija psov. Presenečajo po svoji robati podobi, moči in agilnosti, hkrati pa jim z obraza seva stalna žalost. Pes je nastal v 19. stoletju s križanjem med mastifom (angleško dogo) in sedaj že zelo redkim angleškim buldogom. Uporabljali so ga za preganjanje divjih lovcev.
Danes je to družinski pes, ki je še posebej razširjen v Ameriki. Njegov značaj označujeta krotkost in priljudost do lastnika na eni ter dokajšnja samovoljnost na drugi strani. Pri samcih se pojavlja logičen problem, namreč moč in teža. Odrasli bulmastif namreč tehta do 70 kilogramov, je izredno močan in v nekaterih situacijah neobvladljiv (npr., ob grmenju ali pokanju petard). Tedaj ga fizična sila enega samega človeka ne bo zadržala. Sprehajanje takega psa zato zahteva veliko koncentracije. Tudi če bo odvil vrv na povodcu, bo s tem prišel do takšne sile, da ga lastnik ne bo mogel zadržati. Npr, za trenutek si razmišljen, tvoj ljubljenec pa je ugledal mačko in že napravil dva tri korake, vrvica pa se odvija. Teoretično lahko stečeš samo za njim, tako pa zmanjšaš silo. Ustavil pa ga na mestu več ne boš, tako je ta pes močan.S tega stališča je ideja o tem, da imaš več psov hkrati, skregana z zdravo pametjo. Bulmastif je izredno močan, ima pa tudi enega najmočnejših pasjih ugrizov sploh. Z lahkoto zdrobi tudi govejo stegnenico, se pravi kost, ki jo sicer uporabljamo za pripravo juhe. Tako masivna je namreč njegova čeljust.
Dr. Sašo Baričevič je za svojo usodo objektivno odgovoren sam. Dvakrat je namreč prevozil rdečo luč: prvič, ko si je njegova družina omislila trop bulmastifov in drugič, ko jih niso ob prvem napadu evtanazirali. Če pes enkrat napade človeka, bo to storil tudi drugič. Če pa je to storil v tropu, pa še toliko bolj. Ni bilo vprašanje, ali bodo ti psi udarili drugič, temveč kdaj. Žal se je to zgodilo prejšnji teden. Za smrt dr. Saša Baričeviča pa je tudi soodgovorna država, saj bi psov skupaj pod nobenim pogojem ne smela vrniti lastniku.
