Neupravičeno in nedostojno je šla mimo nas pomembna obletnica – dan, ko je slovenska delegacija pred dvajsetimi leti zapustila štirinajsti kongres ZKJ v Beogradu, in to so pozlatile solze Sonje Lokar, takrat visoke partijske funkcionarke. Samo mladci Pahorjeve stranke so se nekoliko spomnili tega zgodovinskega dogodka in dodali, da je malo nesramno, da po vsem tem partiji ne priznamo njene pomembnosti za osamosvojitev Slovenije. Ali če sem zgodovinsko natančen: zaradi solz Sonje Lokar se je Slovenija osamosvojila, pa ni bilo državne proslave. Sramota.
Potem ko se je naš predsednik vlade pred novim letom hudo raznežil in iskal svojo srečo in ko je imel solze tako rekoč že pripravljene, si je zadnji hip očitno premislil. Kar je tudi prav, če bi videli solze predsednika vlade, bi vedeli, da je vsega konec. Vsega pa še ni konec, ker so volitve šele jeseni leta 2012. Potem je bilo samo še vprašanje trenutka, ko se bo zaradi odstavljanja pred kamerami razjokal Karl Erjavec. Glede na to, kako smo se ga znebili, je seveda imel kakšen razlog, da potoči kakšno solzo, čeprav to ne bi prav nič pomagalo. Pahor in Šoltes sta se že prej vse pogovorila.
Kaj pa minister Gregor pa nič? Minister se dobro drži glede na vse to, kar mu počenjajo. Prepričan sem, da njegovih solz javno ne bomo videli, kajti Golobič joče v svoji notranjosti. To je dodaten argument za trditev, da je močan in najboljši politik pri nas, in vi morate zdaj vedeti, kakšni so šele drugi politiki, če je Golobič najboljši. Nimam nič proti temu, da je najboljši, nasprotno, vsi lahko iz dneva v dan, iz tedna v teden in iz meseca v mesec vidimo in slišimo, da je najboljši. Njegova stranka se potaplja, on pa še kar govori, in to odlično, in je najboljši. In ne znam si predstavljati, da bi ga na slovenskem političnem prizorišču ne bilo več – to bi bila zagotovo malo večja škoda, kot da je na njem. Želim si, da Golobič politično preživi, njegova stranka in drugi pa me zares ne zanimajo.
V resnici solz v naši koaliciji vsaj javno ni veliko, le da so včasih naši ministri videti žalostni. Pa ni nobenega pametnega razloga za to, kajti do pogreba je še kar daleč. In ne razumem teh žalostnih obrazov, ker imajo večino in ker so edino jamstvo za to, da jih bo nekaj le preživelo, saj imamo odlične ekonomsko-socialne rezultate. Naj omenim samo izhodno strategijo, pri čemer se mi zdi neznosno, da nekateri iz vlade in naše koalicije zdaj naokrog govorijo, da strategijo že imamo, da pa zdaj potrebujemo pravo. Nad vse take (recimo ministra Lahovnika) bi poslal računsko sodišče, da na terenu ugotovi, kako ločujejo domače odpadke. Tega sicer ne mislim čisto resno, ker potem bi vlada padla. A kakšnega posameznika, ki nam nagaja, bi se po Karlovem vzoru le lahko znebili.
Od veselja in profesionalne sreče pa sem se razjokal, ko sem v prilogi pivovarniškega lista pred časom prebral tipični novinarski (ne prvi, seveda) preiskovalni članek, ki je prišel iz Finske, a je delo naše gore lista. Tistega, ki je skorajda dobil novinarsko nagrado za najbolj prodorno pero Slovenije in širše, pa se je iz skromnosti odrekel priznanju. V tem briljantnem tekstu preberemo, da eden od osumljencev v zadevi Patria ne sme nič govoriti in tudi nič takega ne pove, ker bi ga lahko spet malo zaprli. To je vse v tem tekstu. No, v glavnem vse, če odštejemo novinarjeve vožnje, telefonijade, lokacije, na katerih se je srečeval s sogovorniki, itn.
Boste rekli, da to ni nič, a to je samo navidezna resnica. Afera Patria mora biti zelo huda zadeva, če pivovarniški list na Finsko pošlje svojega novinarja, da ta potem na treh časopisnih straneh napiše, da tisti njegov sogovornik ni hotel govoriti, ker menda po finskem zakonu ne sme. Zato je to izjemno besedilo treba spet brati med vrsticami: nekaj je, kaj je, ne ve nihče, če kdo kaj ve, ne govori, če kdo kaj spregovori, verjetno laže, če kdo ne laže, pa mu ne gre verjeti. To je pomembna poanta afere Patria, več bomo izvedeli to poletje (če poletje sploh bo zaradi krize), je zapisal pivovarniški preiskovalni novinar. Čeprav nečesa le ne razumem: če bomo kaj izvedeli šele poleti, ne vem, čemu je preiskovalni novinar šel na Finsko pozimi, ko je tam najmanj minus dvajset stopinj . In ti vse rahlo zamrzne. Še možgani. Najmanj, kar se ti lahko primeri, pa je, da stakneš prehlad, morebiti tudi pljučnico.
A poletje zagotovo bo, tudi če bo vse zmrznilo. To med vrsticami piše tudi v našem koalicijskem sporazumu. Takrat bodo eni točili solze, drugi pa se bodo spomnili na britanskega povojnega premierja Churchilla, ki je omenjal še kri.
P. S.: Aleš Gulič, šef urada za verske skupnosti, ni šel v stolno cerkev na umestitev nadškofa Stresa, ker je ateist, je povedal. Šel pa je na kasnejši sprejem in zakusko, čeprav tudi tam Bog ni bil odsoten.