Priznam, najbrž sem kršil avtonomijo šolskega prostora – po zdajšnjem zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.

Sredi osemdesetih let me je predsednik jeseniške mladine (ZSMS), doma iz Rateč, poprosil, naj se kot njegov namestnik in neprofesionalni funkcionar namesto njega in sekretarja udeležim nekega slavja v osnovni šoli Tone Čufar. Ne spomnim se več zanesljivo, za kaj je šlo, morda kar za sprejem otrok v naš socialistični podmladek. Oglasil sem se pri ravnateljici, se prvič sprehodil naokoli po novo zgrajeni šoli in to je bilo to.

Naj omenim še eno anekdoto s konca sedemdesetih let. Bilo je na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ko je med odmorom k meni pristopila sošolka rekoč, da ustanavljajo aktiv zveze komunistov drugega letnika. Sem pripravljen biti zraven, me vpraša.

Ne bo šlo, nisem v partiji, sem odvrnil. Takoj se je obrnila in odšla. Vsakomur bi bilo nerodno, kdor koga kar tako popredalčka. FSPN je bil sicer rdeči lemenat, pa vendar, vstop v partijo ni bil pogoj za vpis na študij.

Vedelo pa se je in o tem molčalo, da so starejši partijski tovariši pred petimi leti partijsko počistili fakulteto in onemogočili profesuro Tinetu Hribarju, Janezu Jerovšku, Veljku Rusu in Vladimirju Arzenšku. Še to: nihče mi takrat ni pod nos pomolil pristopne izjave. Sošolki je bilo v devetdesetih letih kot liberalki oziroma liberalni demokratki dano voditi neki vladni urad.

Šolski inšpektor je v zadevi Gimnazija Želimlje oziroma Dijaški dom Janeza Boska odločil prav: tam ni prostor za (ne)prikrito novačenje v strankarski podmladek, kot so to januarja storili – in se posneli za družbena omrežja, kot je danes v navadi – v podmladku SDS Slovenske demokratske mladine, ki se ponaša s tri tisoč člani.

Zdi se mi smešno zapisati, a je treba, še posebej kot nekomu, ki se zavzema za uvedbo verskega pouka (ne verouka) v šolah. Mladi naj se v šolah ali dijaških domovih o politiki učijo oziroma vzgajajo, ne pa, da jih tam neposredno nagovarjajo zdaj ti zdaj oni strankarski funkcionarji – tako kot sem sam pred štiridesetimi leti držal štango pri funkcioniranju edino dovoljene »valilnice kadrov«.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.