Nekoč je šola spominjala na vojaški tabor, danes je bolj terapija z zakonskimi omejitvami. Ampak časi se spreminjajo in šola z njimi – zdaj z novimi zakoni, ki so kot nadgradnja internih pravilnikov o prepovedi telefonov, pregledih torb …

V »mojih časih« je bil učitelj kralj krede – napačen odgovor, in že je letela v glavo. Bum, lekcija o gravitaciji! Ravnatelj? Če si se na hodniku zaletel vanj, ti je prisolil zaušnico hitreje kot strela. Danes bi to bil škandal prve vrste: tožbe, mediji, morda celo mednarodni incident. Učitelji so zdaj v kletki birokracije: ne kričati, ne se dotikati, ne preveč grdo gledati.

A september 2025 prinaša novosti: zakonski pregledi torb in omaric, prepoved telefonov pri pouku. Otroci potegnejo mobilnik? Zaplemba. Kazni? Pozabite na klofuto; zdaj je to »pogovor o čustvih« ali »čas za razmislek«. Plus, za odsotnosti morajo starši sami predložiti opravičilo v petih dneh, pri pogostih izostankih pa dodatna pojasnila. In romske družine? Neobiskovanje šole udari po žepu – brez socialne pomoči ali otroških dodatkov.

Ko so se pred 30 leti začele poudarjati pravice učencev, smo na dolžnosti pozabili. To je zakoreninjeno in spremembe se ne morejo zgoditi čez noč.

Pa šola sploh še vzgaja? Nekoč je bila podaljšek družine: stroga, a jasna. Učila je discipline, spoštovanja. Zdaj? Varstvo. Šolar statistično gledano preživi v šoli 7–8 ur, plus domače naloge, ki kradejo družinske večere. Kakovosten čas z družino? Komaj kaj. Otroci se socializirajo od vrstnikov, ne staršev. Učitelji, omejeni z zakoni o otrokovih pravicah, so na tankem ledu. En napačen stavek, in hop, pritožba. Novosti? Brez postopnosti kazni – hud prekršek, takoj najvišja, velja 12 mesecev.

Nasilneže izločijo iz razreda, učijo jih popoldne – toda kdo? Učitelji so že zdaj preobremenjeni. Čez dve leti pa obvezen predmet o digitalni pismenosti: kibernetska varnost, družbena omrežja, umetna inteligenca. Super, a kako vzgajati, če je učitelj bolj odvetnik kot vzgojitelj? Ko so se pred 30 leti začele poudarjati pravice učencev, smo na dolžnosti pozabili. To je zakoreninjeno in spremembe se ne morejo zgoditi čez noč.

Ironija? Nekoč smo se bali šole, a iz nje prišli disciplinirani. Danes je »prijazna«, otroci pa razvajeni. Morda potrebujemo malo metaforične krede, sicer bomo »vzgojili« generacije, ki vedo vse o pravicah, nič o odgovornostih.