Kmetija Smodin ima vonj po jabolkih. Na svež novembrski dan je kar zasuta s temi sadeži: v sadovnjaku vrste dreves še čakajo, da bodo obrana, okoli hiše so naloženi ogromni zaboji jabolk za stiskanje, v hišni trgovini kupce mamijo razstavljeni zabojčki za prodajo na drobno. Večina tega teh jabolk bo končala v preši, predelana v sokove blagovne znamke Smodin, naravne sokove brez barvil, sladkorja in drugih dodatkov.
Andrej Gregorič je z očetom Tomažem kmetijo nadgradil in v nekaj letih ustvaril uspešno podjetniško zgodbo. Letos naj bi podjetje Smodin stisnilo okoli pol milijona litrov sokov lastne blagovne znamke, še enkrat toliko pa za druge naročnike.
Živina, sadje, sokovi
Preusmeritev v proizvodnjo sokov je bila za kmetijo skoraj nuja. Nizke odkupne cene sadja tepejo vse več slovenskih sadjarjev in so razlog, da so številni kmeti z Vipavskega in Goriškega opustili pridelovanje breskev. Tudi z drugimi vrstami sadja pogosto ni nič bolje, letos pa so ob obilnem pridelku jabolk odkupne cene za kmete prav katastrofalne.
Za kilogram jabolk za predelavo dobi pridelovalec komaj tri cente, pove Tomaž Gregorič, ki še vedno vodi kmetijo Smodin, nad podjetjem za proizvodnjo sokov pa bedi sin Andrej. Letos so na 12 hektarjih pridelali okoli 300 ton sadja, to je za kmetijo, kot je Smodin, kar ekstremna številka.
Gregoričevi so težave sadjarjev rešili s preusmeritvijo kmetije, ki je pridelovala sadje za druge, v kmetijo, ki svoj pridelek sama predela v sokove. Pa ta preusmeritev ni bila edina v nedavni zgodovini. Še pred dvema desetletjema so pri Smodinu redili živino, imeli so okoli 200 glav goveda. Nato so se raje lotili sadjarstva, zlasti pridelave jabolk, ki so jih prodajali za zdelovanje sokov, žganih pijač ali drugih sadnih izdelkov.
Problem so kmalu postale nizke cene sadja, in pred devetimi leti, ko je Andrej končal šolanje, je začel razmišljati, kako bi ogromnim količinam pridelanih jabolk dal dodano vrednost. Lahko bi jih predelal tudi v jabolčni kis ali krhlje, a nazadnje se je odločil za naravne sokove.
Odskočna deska iz Vipave
Na kmetiji so leta 2012 investirali okoli 200.000 evrov v proizvodnjo sokov. Približno polovica te vsote je šla samo za preše, pralne stroje in druge dele proizvodne linije, preostanek pa za ureditev objektov. Sokovi so se hitro uveljavili, pravzaprav že od prvega dne, se spominja Andrej. Čisto brez reklame so začeli prodajo lokalnim gostincem in trgovcem. »Ni nam bilo treba iskati strank in jim ponujati naše sokove, večinoma so kupci sami hodili k nam, ker se je o nas slišal dober glas,« pove o začetkih.
Prvi večji partner je postal lokalni trgovec Fama. Trgovsko podjetje iz Vipave ima na Primorskem in Goriškem okoli 30 trgovin, ki so kupcem ponudile sokove Smodin. Fama je bila naša odskočna deska, pravi Andrej, sledilo pa je sodelovanje z Mercatorjem. Zanimivo je, da je moral največji slovenski trgovec iti v Pariz, da je sploh slišal za sokove z Vogrskega.
Slovenci se najdejo v Parizu
»Tedaj so bili še problematični časi v Sloveniji, marsikaj se je dogajalo, ljudje so bili nezadovoljni, zato sem si rekel, zakaj ne bi naših izdelkov predstavil tujim trgom,« razlaga Andrej svojo odločitev, da se predstavi tudi na tujem. Poleg tega, da so potencialni trgi veliko večji kot v Sloveniji, so bili donedavna slovenski kupci dokaj zadržani do sokov, kakršne polnijo pri Smodinu. »Še pred nekaj leti se Slovenci niso posebno zavedali, kaj pijejo. Sami industrijski izdelki, v katerih dobiš marsikaj, večinoma pa gre za vodo in sladkor,« opisuje večinsko ponudbo sokov v Sloveniji.
Svoje sokove izvaža v Nemčijo, Italijo in Veliko Britanijo, naskoku na kitajski trg pa se je moral za zdaj odpovedati, saj Kitajci zahtevajo precej večje količine, kot jih je trenutno zmožen zagotoviti.
Na sejmu v Parizu so leta 2016 predstavnice invalidskega podjetja Mercator IP presenečene naletele na stojnico Slovenca iz Vipavske doline, ki je Francozom in svetu ponujal naravne sokove iz slovenskega sadja. »S temi gospemi smo se zapletli v lep pogovor, nato pa so nas povezali z Mercatorjevo upravo v Ljubljani,« se spominja Andrej.
Na roko mu je šlo, da je Mercator ravno v tistem času začenjal program Radi imamo domače, ki poudarja lokalno, naravno pridelano hrano slovenskih kmetij in manjših proizvajalcev. »Super je, ker tako pomagajo lokalnim proizvajalcem, ne samo nam,« pohvali veletrgovca.
»Raje počasi in previdno«
Z novimi trgovskimi partnerji je rasla proizvodnja in sočasno tudi ponudba izdelkov blagovne znamke Smodin. Začelo se je z jabolčnim sokom, danes pa delajo jabolčni motni in bistri sok, grozdni sok, sok iz rdeče pese z jabolki, breskov nektar in po novem tudi pomarančni sok.
Pri prvih petih gre za sokove iz domačih, slovenskih pridelkov, pomaranče pa uvažajo iz Španije. Andrej Gregorič poudarja, da zelo počasi razvijajo svojo proizvodnjo. Če boš naenkrat razvil preveč okusov, se ti ne bo izšlo, pravi in povzame: »Raje počasi in previdno.«
Naslednje so na vrsti hruške, razmišlja pa tudi o bolj eksotičnih, nič kaj vipavskih sokovih, vendar je pri tem oprezen, saj jih ljudje poznajo kot predelovalca lokalnih surovin. Že pri pomarančah so bili malo negotovi, prizna, a povpraševanje je bilo precejšnje. Poudari prednost pomarančnega soka pred stiskanjem svežih pomaranč: »Zjutraj ti jih ni treba stiskati in svinjati kuhinje, ampak preprosto odpreš steklenico in si natočiš sok.«
Na lovu za steklenicami
Uspeh sokov je že po nekaj letih zahteval širitev proizvodnih zmogljivosti. Pri Smodinu namreč ne delajo le svojih sokov, temveč stiskajo sadje tudi za druge blagovne znamke iz Slovenije in Italije. Kar polovica letne proizvodnje gre na račun takih naročnikov.
Pred dvema letoma so nadgradili proizvodno linijo, v nove prostore in opremo pa vložili okoli 800.000 evrov. Ob investiciji leta 2012 so si še lahko pomagali z evropskimi sredstvi, predlani jih niso dobili, zato so se odločili, da bodo nadgradnjo izpeljali sami brez tuje pomoči.
Proizvodnja prinaša različne izzive, eden takih so denimo steklenice. Andrej je vložil okoli 50.000 evrov samo v izdelavo modelov za svoje litrske steklenice, ki mu jih zdaj delajo v Srbiji, ostaja pa problem manjših stekleničk, za katere ne more najti stalnega dobavitelja. Vse steklarne namreč od kupcev zahtevajo naročila precej večjih količin, kot jih običajno potrebuje Andrej, zato se mu je že nekajkrat zgodilo, da je kaka steklarna prekinila proizvodnjo stekleničk, ki jih je kupoval od njih.
Smodin je še vedno najprej družinsko podjetje, ki pa delo daje več ljudem iz Vipavske doline. Raje da domačim evro ali dva več, kot pa najema tujce, pravi Tomaž Gregorič. V proizvodnji v sezoni dela od pet do šest ljudi, od avgusta do sredine novembra, kolikor traja obiranje sadja, pa najamejo še dodatne ljudi za delo v sadovnjaku. Imajo tudi enega stalnega in dva zunanja komercialista.
Okus po zemlji
Večina sadja, ki gre v stiskalnico na kmetiji Smodin, je še vedno domačega, lokalnega izvora, pove Andrej. Svoj čas so imeli težave z zagotavljanjem surovin za sok iz rdeče pese, za katerega so potrebni določeni tehnološki postopki, ki se jih Smodinu zaradi premajhnih količin ne splača uvajati. Surovine zato kupujejo od podjetij in proizvajalcev, ki se s tem profesionalno ukvarjajo in imajo stroje za lupljenje rdeče pese. »Rdečo peso je namreč treba lupiti. Proizvajajo se tudi sokovi iz neolupljene, a imajo okus po zemlji. Lahko peso desetkrat opereš, a okus ostane,« pojasni Andrej.
Žalostna zgodba vipavskih breskev
»Problematična« surovina so tudi breskve. Leta 2012 je Andrej ugotavljal, da s prodajo domačih breskev ni mogel več kriti stroškov pridelave tega sadja, zato so na kmetiji poruvali breskova drevesa in posadili jablane. Podobno je storilo še več kmetov iz Vipavske doline, tisti redki, ki še vztrajajo, pa ostajajo nezadovoljni z odkupnimi cenami za to sadje.
»Odkupne cene so evropske, a problem je, da imajo drugod, denimo v Italiji, velike sadovnjake, kjer se lahko vse skupaj drugače amortizira. V Vipavski dolini imajo pridelovalci breskev po en hektar ali dva, mnogo jih ima še manj, in ko na koncu potegnejo črto, nimajo od tega nič, še za nafto ne zaslužijo,« Andrej razloži težave vipavskih kmetov. Pri Smodinu vedno težje dobijo tamkajšnje breskve za svoje sokove, k sreči pa imajo nekaj pridelovalcev, s katerimi so dogovorjeni že vnaprej.
»Če se zapeljete po Vipavski dolini, morate imeti srečo, da še kje vidite nasad breskev.« V bližnji Prvačini so namesto breskev začeli pridelovati granatna jabolka, ponazori Andrej Gregorič žalostno zgodbo vipavskih breskev.
