Že ob razsodbi je v delu stroke, ki ji je stanje v sodstvu blizu, prevladovalo mnenje, da zna biti sodba razveljavljena, še posebej, če bo dodeljena istemu višjemu sodišču. Sam sem bil o tem trdno prepričan.
Potek postopka na drugi stopnji je kazal na utemeljenost bojazni vseh nas. Višje sodišče je grobo, nekulturno zavrnilo umirjen predlog obrambe za določitev drugega višjega sodišča, celo z grožnjo prijave odvetnika Hribernika Odvetniški zbornici. Način in vsebina odločitve sta objektivno narekovala pobudo na Ustavno sodišče, ki naj delegira zadevo, kot je predlagano, drugam.
Nekaj tednov po vlogi je Višje sodišče v Ljubljani v enakem senatu kot v prvem sojenju sprejelo meritorno odločitev o zavrženju ene izmed pritožb. Ker Ustavno sodišče ni obravnavalo pobude, je zadeva ostala na zadevnem sodišču, vendar se je kmalu, brez jasnega pojasnila, zamenjal senat (Milana Štruklja nadomesti Boris Hrovat), ki se je kmalu zamenjal ponovno (Borisa Hrovata je zamenjal Igor Mokorel), kakšna dva tedna pred sejo se je sestava senata zamenjala tretjič (namesto Tatjane Merčun Barbara Črešnar).
Tako je prišlo do stanja, da je prvi senat odločil o eni pritožbi, zatem dva senata nista odločala o ničemer, nakar je četrti senat odločil o drugi pritožbi. Ni treba biti sodni ekspert za ugotovitev, da je načelo zakonitega sodnika kršeno na način, ki ga ne beleži sodobna pravna praksa. Uvodoma so nesporno storjene tri najbolj grobe kršitve ustave ter s tem absolutne bistvene kršitve najvišjega ranga.
Sodnik Igor Mokorel je imel spis na mizi približno en mesec, sodnica Črešnar pa dober teden, v katerem času se zagotovo nista mogla primerno seznaniti z izrazito slojevito zadevo na več tisoč straneh. V slednjem dejstvu je vsebovana naslednja krucialna kršitev absolutne narave. Preden je sodnica poročevalka torej sploh odprla usta, so trikrat nedopustno posegli neposredno v ustavo ter enkrat v ZKP, storili torej kar štiri enormno hude bistvene kršitve absolutnega značaja.
Po drugi strani se bo treba vsakič znova vprašati, ali in zakaj se je celota sodstva vpela v histerična prizadevanja pooblaščenca in državne tožilke, onemogočiti razkritje ozadij Jamnikove smrti, s katero Novič povsem očitno ni povezan. Ali je zakonito izreči dosmrtni zapor nedolžnemu, da se ozadja zakrijejo? Ali je zakritje ozadij legitimno, posebej v sklopu uničenja dveh družin, onemogočanja Noviču oprati ime sence zblaznele obtožbe?
V primerjavi z zgornjim je bilo moje sojenje, v kolikor so kršitve sploh bile, obremenjeno z minimalnimi pomanjkljivostmi. Uporaba nekaterih standardov, ki sem jih uporabil na način, kot so v rabi v praksah sodišč razvitih držav, je bila po oceni višjih sodnikov nedovoljena. Posegla naj bi v pravice tožilstva in oškodovanke, jima onemogočila enakost postopanja.
Vendar sodba višjega sodišča prav nikjer ne pojasni, na izvedbo katerih dokazov je domnevna zloraba vplivala, kajti državna tožilka in pooblaščenec sta tekom sojenja zastavila več kot 800 vprašanj, na katera jima je odgovorjeno na ustrezen način. Ostalih domnevnih napak procesnega vodstva ne bom komentiral. Iz te sodbe pač ni jasno, kakšne posledice so imele zatrjevane kršitve na pomanjkljivo ali napačno ugotovljena dejstva.
Tudi če bi bilo vse to kršeno, bi morala stroka izvedeti, kaj je bilo za potrebe presoje onemogočeno ter ali je pomen mojih kršitev ranga štirih kardinalnih povoženj Ustave, ki so si jih privoščili na instanci. Kdorkoli se bo naknadno ukvarjal s presojo zadeve, bo (če sem strog do sebe) v spisu našel določeno število napak vodstva postopka, ki pa niso v ničemer pripeljale do zmotnih zaključkov ali vplivale na equility arms.
Po drugi strani se bo treba vsakič znova vprašati, ali in zakaj se je celota sodstva vpela v histerična prizadevanja pooblaščenca in državne tožilke, onemogočiti razkritje ozadij Jamnikove smrti, s katero Novič povsem očitno ni povezan. Ali je zakonito izreči dosmrtni zapor nedolžnemu, da se ozadja zakrijejo? Ali je zakritje ozadij legitimno, posebej v sklopu uničenja dveh družin, onemogočanja Noviču oprati ime sence zblaznele obtožbe?
Ne nazadnje se bo treba vprašati o namenu komentarja neke poslanke, ki je (kakšno naključje) bojevito nasprotovala obravnavi zadeve v Državnem zboru, branila avtonomijo predvsem tistih, ki so se objektivno znašli na strani morilcev, organizatorjev in prikrivalcev?!
Zvjezdan Radonjić, okrožni sodnik
