Šestindvajsetega aprila 1986 se je v Jedrski elektrarni Vladimirja Iljiča Lenina zgodila najhujša jedrska nesreča v moderni zgodovini človeštva. Po štiridesetih letih smo tudi pri nas brali, kako je ta dogodek »omajal zaupanje v jedrsko energijo in razkril ranljivosti tehnologije«.

Avtorji prispevkov so omenili pomen pravočasnega obveščanja javnosti, četudi se jim ni zdelo problematično, da so v socialistični Sloveniji šele po treh dneh previdno sporočili ljudstvu, da se je v jedrski elektrarni Černobil zgodila nesreča. V Sovjetski zvezi so novico o tem objavili že 28. aprila v večernih poročilih, čeprav niso povedali nič.

Ker je bila takratna Jugoslavija politično in ideološko še vedno navezana na Moskvo, ni bilo nič nenavadnega, če naši mediji niso povedali kaj bistveno več od sovjetskih.

A ko je v noči na 30. april nad Slovenijo prvič zaneslo radioaktivni oblak, se je lahko vsak, ki je imel doma Geigerjev števec, prepričal o porastu radioaktivnosti. Iz Ukrajine je k nam zaneslo 30 različnih radioaktivnih snovi, najnevarnejši je bil jod 131, ki ima na srečo zelo kratko razpolovno dobo. V naših tleh ga ni več, ostal pa je cezij 137, ki počasi pronica vse globlje v zemljo.

Toda konec aprila 1986 režimski mediji Slovencem niso razkrili, kaj se je zares zgodilo v černobilski nuklearki. Še precej slabše pa se je godilo sovjetskim državljanom, sploh tistim, ki so živeli v neposredni bližini elektrarne, v Pripjatu s 45 tisoč prebivalci, saj so jih evakuirali šele tretji dan po nesreči.

Leta 1986, ko je sovjetsko partijo že vodil reformist Mihail Gorbačov, je bila katastrofalna jedrska nesreča zadnje, kar je ekonomsko izčrpani komunistični raj potreboval. Ko so v Kremlju premlevali različne scenarije in se izogibali jasnim odgovorom mednarodni skupnosti, ki je vedela za nesrečo, ni pa mogla oceniti, kako zelo resna je, se je ponovno pokazalo, kako malo je vredno človeško življenje v komunizmu.

Ta fenomen, ki ga je tragedija v Černobilu v popolnosti razgalila, je bistvena sestavina komunizma: pretvarjanje, laganje in zanikanje.

Ni naključje, da zadnja štiri leta, ko na vzhodu Ukrajine divja vojna, kremeljska nomenklatura, ki ji načeluje bivši kagebejevec in vojni zločinec Vladimir Putin, enake standarde uporablja pri pošiljanju ruskih vojakov na fronto. Kremlju življenja ruskih vojakov ne pomenijo nič. V Ukrajini je bilo doslej ubitih in ranjenih skoraj milijon ruskih vojakov.

Pa kaj potem. Pred štiridesetimi leti, ko je bilo treba na hitro pogasiti požar, ki je izbruhnil po eksploziji reaktorja štiri v Černobilu, so na teren poslali nezaščitene in neopremljene reševalce, rudarje in kasneje še t. i. likvidatorje, ki so morali počistiti streho stavbe in okolico, preden so jo zabetonirali in obdali z nekakšnim sarkofagom.

Okoli 600 tisoč ljudi je sodelovalo pri podvigu, ki je zahteval nečloveške napore in izjemno žrtvovanje. Koliko od njih jih je kasneje umrlo, ne ve nihče.

Sovjeti so molčali tudi drugi in tretji dan, ko se je začela evakuacija Pripjata in okoliških krajev, od koder so preselili 200 tisoč ljudi. Niti tradicionalne prvomajske parade v Kijevu niso preklicali, saj je zazvonil rdeči telefon in tovariš Gorbačov iz Moskve je ukrajinsko vrhuško oštel, da zganja paniko.

Na arhivskih posnetkih vidimo na častni tribuni partijski vrh mrkih in zaskrbljenih obrazov. Vedeli so, kaj se je zgodilo, kako nevarno je, vendar niso smeli črhniti. Poskrbeli so le za svoje otroke in vnuke, ki niso smeli iz stanovanj, kajti zunaj je bila raven sevanja več stokrat višja od običajne.

Na parado so zato nagnali otroke iz sirotišnic, da so korakali v povorki in mahali z zastavicami. V Kijevu so 1. maja 1986 plesali na ulicah, le 130 kilometrov stran pa se je iz Černobila v zrak valil radioaktivni dim, saj je gorela sredica jedrskega reaktorja.

Ta fenomen, ki ga je tragedija v Černobilu v popolnosti razgalila, je bistvena sestavina komunizma: pretvarjanje, laganje in zanikanje. Prva uradna novica o »dogodku« v Černobilu v sovjetskih medijih tistega časa? 28. aprila je napovedovalka osrednjih večernih poročil po 25 minutah branja vseh mogočih novic v 15 sekundah povedala, da se je v Černobilu zgodila nesreča, v kateri je bil poškodovan eden od štirih reaktorjev, da posledice odpravljajo, žrtvam nudijo pomoč in da bo ustanovljena vladna komisija.

Nekoč in danes je (bilo) človeško življenje v (sovjetski) Rusiji vredno toliko kot gumijasti škornji ali lopata. Zato je lažje razumeti, zakaj se v današnji Rusiji zgodovina brutalnosti nadaljuje.

Danes pozabljamo, da je bila spomladi 1986 še vedno hladna vojna. Sovjetska zveza niti po enem tednu ni sporočila, kaj se je zgodilo v jedrski elektrarni, da je razgnalo enega od štirih reaktorjev. Kasneje so potrdili smrt okoli 30 ljudi, odgovornost za nesrečo pa na montiranem sodnem procesu, ki je bil zadnji pred razpadom Sovjetske zveze leta 1991, naprtili šesterici zaposlenih operaterjev v elektrarni – in to kljub nespornim ugotovitvam, da je za nesrečo vsaj toliko kot človeški faktor kriva huda tehnična pomanjkljivost v reaktorju.

Takoj po nesreči je vso dokumentacijo zaplenil KGB in jo označil kot državno tajnost. V to kategorijo sodi tudi podatek, koliko ljudi je umrlo za posledicami sevanja v kasnejših mesecih, letih in desetletjih. Številke se gibljejo od nekaj 100 do nekaj 10 tisoč.

Nekoč in danes je (bilo) človeško življenje v (sovjetski) Rusiji vredno toliko kot gumijasti škornji ali lopata. Zato je lažje razumeti, zakaj se v današnji Rusiji zgodovina brutalnosti nadaljuje. V vmesnem času je prišlo do krajšega obdobja streznitve, ko so se Rusom za nekaj let odprle oči in so lahko svobodno mislili in govorili.

Tedaj jim je postalo jasno, da Černobil ni bil le najhujša jedrska nesreča v zgodovini, pač pa tudi prelomna točka v percepciji socializma kot človeku nevarnega družbenega eksperimenta.

Černobilska tragedija je dokazala, da je socializem v resnici mit na tako trhlih nogah, da ga podre en sam nepredviden dogodek velikih razsežnosti. Ko je Sovjetska zveza 26. decembra 1991 prenehala obstajati, je zadnji sekretar njene komunistične partije Gorbačov resignirano priznal, da je bila černobilska nesreča glavni vzrok za razpad Sovjetske zveze.

Tega še danes nekateri slovenski politiki in celo zgodovinarji nočejo sprejeti in raje živijo v zanikanju, krivdo za klavrn konec komunizma pa pripisujejo papežu, Američanom in McDonaldsu.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.