Sociologinja Sinja Gerdina poudarja, da bi se morali o smrti pogovarjati bolj odkrito in jo razumeti kot del življenja.

V sodobnih družbah so cenjene vrednote, kot so mladost, ustvarjanje in produktivnost ter pozitivni pogledi na življenje. Medtem pa so bolečina, trpljenje, smrt, umiranje, staranje in invalidnost nezaželene in nevidne ter se jih v javnosti pogosto skriva, zato s smrtjo nimamo veliko stika. Na rob družbe jo odriva tudi kapitalistični sistem, ki je osredotočen na proizvodnjo in zaslužek, saj ob smrti pride do prekinitve ustaljenega procesa, opozarja raziskovalka s Centra za socialno psihologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede.

V intervjujih za doktorsko disertacijo o družbeno-kulturnih vidikih smrti in vedenjih pri darovanju organov po smrti je Gerdina ugotovila, da se v današnjem svetu bojimo bolečine in trpljenja. "Trpljenje je nekaj zelo nezaželenega in čemur bi se radi izognili ob koncu življenja," je dejala za STA.

Konec življenja, ob katerem je prisotno trpljenje, posameznik pa ni sposoben skrbeti zase in je popolnoma odvisen od nege drugih, opisujejo kot slabo smrt. Kot najslabšo smrt pa so našteli tako, ki bremeni umirajočega in družinske člane. Nekateri se bojijo tudi, da bi ob lastnem umiranju morali skrbeti za čustva družinskih članov.

Po drugi strani pa so kot dobro smrt najpogosteje navedli smrt v starosti, ko je oseba še neodvisna in zmožna skrbeti zase. Dobra smrt je tudi hitra smrt. Nekateri intervjuvanci bi denimo sami raje umrli v prometni nesreči, če bi bila smrt takojšnja, čeprav je taka smrt ena izmed najtežjih za družinske člane. "To je v skladu z utilitarnim pogledom na življenje, da koristi zame prevladajo nad koristmi in stroški za druge," je dejala sogovornica.

Vsaka izkušnja smrti je sicer individualna in odvisna od posameznika in njegovih izkušenj. "Ljudje, ki s smrtjo v vsakdanjem življenju nimajo veliko stika, so ob izgubi bližnjega pogosto izgubljeni," je dejala. Takrat je pomembno, da so v družbi vzpostavljene dobre strukture, ki nudijo oporo, kot so zdravstvene, pogrebne in socialne ustanove.

Po smrti bližnjega imamo običajno tudi zelo malo časa za razmislek, zelo hitro se običajno vrnemo na delo in k vsakodnevnim obveznostim, čeprav smo v resnici "ostali v popolnoma novi realnosti, s katero se moramo soočiti, ob tem pa urediti vse za stvari, ki pridejo s smrtjo osebe".

Intervjuvanci so odgovarjali tudi na vprašanja o evtanaziji. Večina meni, da bi se življenje lahko končalo, ko ni nobene možnosti ali upanja za povratek v normalno življenje. Menijo, da če so ljudje priklopljeni na naprave za umetno ohranjanje življenja, je nujno, da se življenje konča. "Ob možnosti, da bi oseba še lahko živela, pa so vsi zagovarjali zdravljenje," je dejala.

Podporniki so poudarili še, da morajo pri evtanaziji obstajati varovala, da bodo lahko tak način uporabili zgolj tisti, pri katerih so izčrpane čisto vse možnosti za ozdravitev ali dostojno umiranje.

Gerdina meni, da se v dosedanji kampanji pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja izpostavlja le en vidik smrti, to je dostojno zaključevanje življenja. "Poudarja se, da se imamo pravico odločiti, da ne bi radi trpeli ob koncu življenja. To izvira iz trenutne kulture, kjer je poudarek na individualizmu, osebni svobodi in odločitvi," meni.

Pozablja pa se na kontekst svobodne odločitve, ki je pogojena s sistemom, v katerem živimo. Da bi bila odločitev za predčasno končanje življenja zares svobodna, bi moral sistem ponuditi vsej dve enakovredni izbiri, torej tudi alternativno možnost lajšanja trpljenja, na primer dobro paliativno oskrbo.

Gerdina sicer meni, da bi se morali o smrti pogovarjati bolj odkrito. To ne pomeni le poslušanja razlag, ampak odprte pogovore in rušenje mitov o smrti. Ena od rešitev so gibanja Hospic, ki delujejo na področju sprejemanja smrti in umiranja. "Umiranje je del življenja in del vsakega izmed nas. Menim, da ne smemo ločevati življenja in smrti, ker gre za isto stvar," je dejala.