Iz fizike vemo, da telesa in snovi zavzemajo prostor. Na istem mestu ne more biti hkrati dvoje teles. Prostor, ki ga ne napolnjuje nobena snov, imenujemo vakuum, a vakuum je težko doseči. S škandali in aferami je podobno. Zapolnjujejo našo pozornost. Iz izkušenj pa vemo, da naše enotne pozornosti ne more zaposlovati več afer hkrati. Če je afer preveč, se začne naša pozornost deliti, vse dokler ne doseže stopnje zanemarljivosti. Če pa bi naše pozornosti ne zapolnjevala nobena afera, bi po učenju vzhodnih filozofij dosegli nirvano. Po naše bi nirvani lahko rekli razsvetljenje, ki ga je seveda težko doseči. Povrhu vsega bi bilo to politično skrajno nevarno.
Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, ko bi se nekega dne zbudili, pa naše pozornosti ne bi zaposlovala prav nobena afera. Z jasno mislijo bi se ozrli okrog sebe in polno zavedajoč se dogodkov iz preteklosti bi v hipu prepoznali svoj položaj in razmere v družbi, kakor tudi svoje možnosti, da vplivamo nanje. Ste prepričani, da bi potem še mirno gledali, da je okoli nas vse tako, kakor je?
Produkcija škandalov in afer je zatorej pomembna dejavnost, ki omogoča preusmerjanje javnomnenjske pozornosti, kar politične elite pogosto s pridom izkoriščajo. Vsi se spomnimo, da so se zadnje parlamentarne volitve iztekle v senci afere Patria. Vse je šlo po načrtih, namen je bil dosežen, nerodno je bilo le, da vsaka afera, potem ko je sprožena, živi samostojno življenje; lahko se zgodi, da postane moteča za tistega, ki jo je sprožil. Ljudje so po volitvah namreč pričakovali epilog, hoteli so, da bi se zadeva razjasnila vsaj takrat, če se ni že pred volitvami. Ker epiloga ni bilo, se je zmagovita opcija znašla v nerodnem položaju: vse več je bilo ugibanj, da je morda šlo zgolj za veliki pok pred volitvami. Afera je postala moteča. Najbolje bi bilo, ko bi šla v pozabo, a kako, če ni dočakala epiloga?
Ker (slovenske verzije) afere Patria tudi potem ko je izpolnila svoj namen, ni bilo mogoče umakniti v pozabo, je preostala le še ena možnost – drobljenje pozornosti z ustvarjanjem novih afer. Novopečeni oblasti je šlo to odlično od rok. Za začetek je kar premier Borut Pahor poskrbel za spotiko, s tem ko je za svojega sodelavca imenoval Dimitrija Rupla, ker je ta menda imel v žepu beležnico s pomembnimi telefonskimi številkami. Kasneje ga je zaradi nasprotovanj v koaliciji sicer umaknil, kar je pravzaprav škoda, saj se mu v nasprotnem primeru morda ne bi bilo treba ponujati sprejema zapornikov iz Guantánama za sprejem v Beli hiši.
A pojdimo po vrsti. Slišati je absurdno, toda afere lahko zelo pripomorejo k dobri javni podobi vpletenih. Zlasti afere tipa »po nesreči je pohodil mravljo, zdaj se pa zelo kesa«. Taka je bila afera s pregrešno dragim aparatom za kuhanje kave, ki ga je nabavilo šolsko ministrstvo Igorja Lukšiča, kar je bilo še posebej škandalozno, ker se je ministrov šef prav v tistem času hvalil, da kavice za reprezentanco plačuje iz lastnega žepa. Vlada se je kolektivno pokesala, aparat pa je hočeš nočeš morala odkupiti ena od uslužbenk ministrstva, ki ga zdaj uporablja doma. Skratka prepričali smo se lahko o vestnosti in tenkočutnosti novoizvoljene vlade, ki za nič na svetu ne bi hotela po nemarnem porabiti niti centa davkoplačevalskega denarja.
Kako se je vsej tej skrbi navkljub medtem enormno povečeval zunanji dolg države, se seveda nismo utegnili spraševati, kajti že je prišla v javnost novica, da okoljski minister Karl Erjavec svojega dela ne opravlja prav vestno, kar seveda ni bilo čudno, saj je bil ta minister tako rekoč še iz kvote prejšnje vlade in se je v Pahorjevi ekipi znašel samo zato, ker brez Desusa resnični vladni trojček ni zbral zadostne večine. Zamenjava je bila zato povsem neboleča. Povsem drugačnega postopka je bil deležen finančni minister Franc Križanič, ki je pred volitvami obljubljal tisoč evrov minimalne plače, po volitvah pa se je proslavil z zaposlitvijo Draga Isajlovića in z vestnim delom v službi poskrbel, da slika javnih financ vsaj na videz ni bila tako črna kot v resnici. Zato je seveda ostal minister, in skoraj vsi smo že pozabili, zakaj bi moral oditi. Podobno je šla v pozabo afera Ultra, po kateri je Gregor Golobič tudi ostal na ministrskem položaju, saj si je po mnenju predsednika države zaslužil, da dobi še eno priložnost, na kateri še zdaj jezdi. Prav tako najem stavbe za nacionalni preiskovalni urad ni zamajal položaja policijske ministrice Katarine Kresal, zaradi afere bulmastifi pa se je moral posloviti minister za kmetijstvo Milan Pogačnik.
Da ne naštevam dalje – očitno je, da nove in nove afere izpodrivajo prejšnje in jih tako potiskajo v pozabo. Medtem pa vlada, ki v javnosti nima več nikakršne podpore, pripravlja, koalicija v parlamentu pa – pogosto tudi ob pomoči opozicijske ljudske stranke – sprejema zakone, od katerih po objavi v uradnem listu večino čaka referendumsko odločanje. Pahor že vnaprej opozarja, da bi referendumska zavrnitev teh zakonov pomenila glasovanje proti vladi, ki je volivci ne marajo, čeprav je po njegovem nadvse kompetentna. Kako je potemtakem z znano krilatico, da imajo volivci vselej prav? So imeli prav, ko so konec leta 2008 Pahorju zaupali mandat, ali imajo prav zdaj, ko ne zaupajo več opravilni sposobnosti njegove sanjske ekipe?
Kaj pa, če se je zgodilo nekaj drugega? Morda smo se ob preštevilnih aferah končno naučili odmisliti dimno zaveso, ki jo afere ustvarjajo, in začenjamo razumeti, kaj je tisto, kar se skriva za njo: neverjetna in nerazumljiva zagledanost vase, zaradi katere je Pahorjeva ekipa v vsakem trenutku prepričana, da je absolutno sposobna voditi državo, četudi ji nasprotuje že več kot štiri petine državljanov. In to je zelo nevarno. Saj poznate tisto o malce preveč samozavestnem tipu, ki se ne more načuditi, zakaj tako rekoč vsi norci vozijo v napačno smer.