Sloveniji grozi levi totalitarizem

Cerar je prejšnji teden jasno zabrusil, da ne bo dovolil, da bi se demonstracije proti beguncem obrnile proti njemu. Dobro namreč ve, kako je prišel na oblast, in sicer z uličnimi vstajami 2012/13. Po mnenju naših levičarjev lahko obstajajo samo demonstracije za begunce, nikakor pa ne proti njim. Še malo, pa nam bodo nataknili nagobčnik ali nas celo izgnali iz lastne države.

Levičarski dominantni mediji delujejo kot specialne enote za zaščito Mira Cerarja in mobilizacijo skrajnje levice, hkrati pa si vseskozi izmišljajo fantomsko mobilizacijo desnice. S čim le se mobilizira desnica? Saj levica obvladuje več kot 90 odstotkov medijskega prostora! Najhuje je, da v tem navzkrižnem ognju državljani Slovenije vse bolj izgubljamo pravice. Nasilje skrajnje levice se vsak dan stopnjuje: svoje sovraštvo in sejanje strahu projicirajo na desnico, vendar tega kljub svoji medijski mašineriji zla ne morejo več prodati javnosti. Pripadnike desnice pljuvajo kot zaostale kmetavzarje, rasiste, fašiste in nestrpneže, po drugi strani kot napredne podpirajo begunce, ki prihajajo iz predindustrijskih družb, branijo njihovo nasilje in spolne napade, diskriminacijo žensk, ki se kaže že v obveznem naglavnem pokrivalu itd.

Od dvojnih meril in sovraštva do drugačemislečih so levičarji in njihovi mediji povsem izgubili stik z realnostjo. Novinar RTV Slovenija Boris Vasev nas ima za naš denar za bedake, ko krivdo za bodečo žico na meji pripisuje že kar Janši?! A je na oblasti Janša ali Cerar?!? Ali pa je vse to zgolj v skladu s sovražno retoriko propadajoče Meščeve ZL, za katero je za vse kriv Janša in nikoli nihče na levici. Zato sta prejšnji teden ob izbruhu nezadovoljstva z vladnim reševanjem problematike beguncev takoj svoje pristavila pripadnika ZL, Matjaž Hanžek in Branimir Štrukelj, ki sta se kot vstajnika izkazala že pri rušenju Janševe vlade. Svoje je pristavila tudi Mladina, strankarsko glasilo ZL, in razglasila, da posebni oddelki SDS organizirajo protibegunske vstaje. Ista Mladina kot najbolj samoumevno in kakopak demokratično tolmači svojo soudeležbo pri medijskem podpihovanju zrežiranih vstaj v letih 2012/13 za svoje politične ljubčke: Uroša Lubeja, Luko Mesca in Mira Cerarja. Čeprav je vstajnik Peter Petrovčič nedavno javno priznal, da tako imenovane vseslovenske ljudske vstaje nikakor niso bile ljudske ali spontane, temveč zrežirane za rušenje Janševe vlade. Ampak za Mladino in druge levičarske medije je to vse lepo in prav.

Naravnost odvratno dvoličnost levičarskih medijev lahko opazujemo v njihovem odnosu do Aleša Primca. Primc je enako kot vstajniki, denimo Uroš Lubej ali Luka Mesec, izšel iz uličnih protestov. Zaslovel je kot »vztrajnik« na protestih Odbora 2014 in aktivist pri lanski referendumski pobudi, medtem ko sta Lubej in Mesec postala razpoznavna kot »vstajnika« pri rušenju druge Janševe vlade. Dominantni levičarski mediji so Primca in »vztrajnike« ignorirali ali jih celo ožigosali za drhal (Dragan Petrovec) zgolj zato, ker so podpirali Janšo. Po drugi strani so isti levičarski mediji na sekundo spremljali vstaje 2012/13, dajali potuho vstajniškemu nasilju v Mariboru in Ljubljani ter iz Lubeja in Mesca naredili ljudska junaka. Po analogiji danes levičarski mediji demonstracije za begunce opredeljujejo kot nekaj najlepšega na svetu, demonstracije proti beguncem pa kot odraz fašizma oziroma »drhalskosti«. Po levičarski »drhalski« teoriji imajo le levičarji in njihovi izbranci pravico do demonstracij, vsi drugi pa so avtomatično nedemokratična drhal. Ni slučaj, da se je na sobotnih demonstracijah za begunce pojavil Milan Kučan, ki tudi v samostojni državi nenehno nastopa v funkciji velikega vodje levice. Zadnji šef partije je s svojo prisotnostjo vsem dal jasno vedeti, da so primerne zgolj demonstracije v podporo beguncev. V duhu totalitarnega enoumja je namreč dovoljena zgolj ena resnica.

Desnica prav tako nima pravice do političnega združevanja in ustanavljanja strank, saj ta pravica očitno pripada le levici. Ko je Primc po lanskem referendumskem uspehu napovedal ustanovitev stranke, so ga levičarski mediji takoj napadli, češ da mu ni šlo za otroke, temveč za politične točke. Ko je šlo vstajnikom Lubeju, Mescu in Cerarju za politične točke, so taisti mediji ploskali ustanovitvi Solidarnosti ali Iniciative za demokratični socializem (del Združene levice), ki sta neposredno izšli iz vstajništva. Lubej in Mesec sta Cerarja celo vabila za predsednika vsak svoje vstajniške stranke, vendar je ta ustanovil SMC in si na volitvah prigrabil večino vstajniške smetane. To kar je torej dovoljeno levici, ni dovoljeno desnici.

V Sloveniji nenehno zaustavljajo desnico in strašijo s fašizmom. Dejansko je begunska kriza pokazala pravi obraz naših levičarjev: omejili bi svobodo govora in ponovno uvedli verbalni delikt kot v komunizmu. Žugajo nam z omejevanjem demonstracij kot v propadli totalitarni Jugoslaviji. Zdaj jih več kot očitno moti tudi nastajanje novih strank na desnici, ki bi jih najraje že vnaprej ukinili. Sloveniji ne grozi noben fašizem, temveč levi totalitarizem.