Slovenija pri dopingu glede na število prebivalcev v samem vrhu

Matematika je preprosta. Če je bilo v Sloveniji v dobrih dveh desetletjih razkritih 40 primerov dopinga, bi jih moralo biti v 150-milijonski državi 3000, v 300-milijonski pa 6000. V primerljivih Rusiji in ZDA je ta številka bistveno nižja.

V Sloveniji na žalost še vedno manjka celovita slika o tem, kako športniki sploh pridejo v stik s prepovedanimi poživili in do njih. O zgodovini in aktualni situaciji ni niti študij, niti diplomskih nalog. Molčijo tudi zaloteni športniki.

"Še noben športnik se, žal, ni odprl in spregovoril o tem. Upam, da bo nekega dne prišlo tudi do tega. V resnici nimamo pravih podatkov, na osnovi katerih bi lahko rekli, da pri posredovanju dopinga izstopa določena skupina športnih spremljevalcev, npr. trenerji, zdravniki, fizioterapevti ali serviserji. Določene stvari lahko sklepamo iz mednarodnih podatkov," v zvezi s tem pravi direktor Slovenske antidoping organizacije (SLOADO) Jani Dvoršak.

Medtem ko uradnih podatkov ni, pa v športnih vodah v Sloveniji krožijo imena o trenerjih in zdravnikih, pri katerih je mogoče priti do dopinga. A na SLOADO odgovarjajo, da je govoric res veliko, malo pa je ustreznih dokazov, da bi organi pregona lahko ukrepali.

"Proizvodnja in preprodaja teh snovi sta prepovedani, kar policija nadzoruje. Ukvarja se tudi s primeri, ko pride do zlorabe v športu, pogosto pa tako ali drugače preseka tihotapske poti, kjer pa v prvi vrsti preiskuje preprodajo drog," je v pogovoru za STA še dejal Dvoršak.

Pohvalil je sodelovanje med SLOADO in policijo, pa čeprav ni formalno sklenjenih sporazumov o sodelovanju. Sam je prepričan, da bo te zadeve treba urediti in postaviti še boljše temelje za sodelovanje, enako velja za sodelovanje s pravosodjem in carino.

Morda je še bolj zanimiv podatek, da na spisku kaznovanih slovenskih športnikov niso le vrhunski športniki z vidnimi mednarodnimi dosežki, ampak tudi številni takšni, ki jih javnost sploh ne bi poznala, če si ne bi pomagali s prepovedanimi poživili.

"Prostor med vrhunskimi in amaterskimi športniki, tja po napaki uvrščamo tudi rekreativce, je v Sloveniji zelo majhen. Žal v tako majhni državi distributerji, ki jih žene zaslužek, dosežejo tako kakovostne kot manj kakovostne športnike. Res je tudi, da je z internetom dostop do prepovedanih živil postal zelo enostaven," razlaga Dvoršak.

Slovenski protidopinški organizaciji gre ne glede na nekatere manjkajoče podatke priznati veliko učinkovitost. Pot do tja je bila dolga. Prvi velik korak v boju proti dopingu je bil storjen leta 1995, ko je antidopinško delo v državi prevzel Joško Osredkar in ga vodil več kot 15 let.

Drugi mejnik je bila ustanovitev samostojne antidopinške organizacije, ki je oblikovala celovit sistem. "Trenutno je glavno to, da smo čim bolj iznajdljivi, raziskovalno naravnani. Zbiramo in analiziramo informacije, dosežke športnikov," k temu dodaja Dvoršak in s tem analitično delo z rezultati športnikov razkriva kot drugo možnost učinkovitega boja proti dopingu.

Ta naj bi z letošnjim letom postal še bolj učinkovit, saj je država problematiki dopinga v letu 2018 namenila več sredstev kot prej. "Vesel sem, da lahko potrdim, da je ministrstvo prisluhnilo našemu večletnemu moledovanju in v letu 2018 smo dobili takorekoč dvakrat toliko sredstev kot v preteklih letih. Letošnji načrt je, da opravimo kar 400 testiranj športnikov, pred tem smo izvedli 200, 250 testov na leto."

"Teh 400 testov pa nam zagotavlja nekakšen minimum, da lahko dosežemo vse športe, ki smo si jih izbrali, s tem pa dosežemo raven, da bomo skladni s kodeksom Svetovne protidopinške agencije, " je dejal Dvoršak in napovedal, da bo Slovenija končno začela zamrzovati odvzete vzorce za ponovna testiranja.

Dejstvo je, da je šel šport s komercializacijo in vse večjimi finančnimi vložki dopinško v napačno smer ter da je zlorab vse več, Slovenija pa pri tem ni izjema. Prekrški so leta 1999 privedli do ustanovitve Svetovne protidopinške agencije, ki je z administrativnim delom, predvsem pa z vzpostavitvijo sodelovanja med športnimi zvezami in državami, kot tudi z usklajevanjem pravil, privedla do enovitega učinkovitega sistema boja proti dopingu. Stalno se smernicam prilagaja tudi Slovenija, kjer trenutno nastaja že tretji protidopinški kodeks.